Preskoči na glavno vsebino

... but friendships never go out of style...

Od nekdaj sem rada spremljala serijo Sex and the city. In Carrie Bradshaw. 
Zakaj mi je tako ostala v spominu... 
Verjetno zato, ker so bile to štiri popolnoma različne ženske, a so se vseeno našle v tem kaotičnem hitrem temu življenja in postale neločljive ne glede na moške, ne glede na službe, ne glede na otroke. 
Fantazija, ki obstaja v filmih? V današnjih časih včasih... se popravljam, večinoma, zgleda res tako. 
Vse bolj imam občutek, da je "prijateljstvo" za večino možno samo takrat, ko niso v zvezi. 
Da imajo samo takrat čas za prijateljice, za druženja, za karkoli... 

In potem... se znajdeš sam v temu življenja, ki ti ga narekuje. 
Ker pač sprejmeš to, kaj se dogaja, da ljudje narekujejo tempo prijateljstva le takrat, ko imajo čas oni in ne kadar jih morda potrebuješ ti. 
Sprejmeš, ker pač moreš.... se oddaljiš.
In ker v tem nepredvidljivem času, ko se razmerja spreminjajo vedno znova.... ni nič večno. 
Niti zveze. 
In če pride do tega, koga potem vedno znova iščeš?
Pozabljene prijatelje. 


Kaj pa če oni potem ne bodo imeli časa za tebe? 

"They say nothing lasts forever; dreams change, trends come and go, but friendships never go out of style." 
- Carrie Bradshaw

V tem hitrem tempu življenja si najdite čas tudi za prijatelje.... da vam jih čas ne vzame. 



Komentarji

  1. Res je, sploh ko dobis druzino ne da pozabis na prijatelje ampak preprosto ne najdes casa pa ceprav si se tako zelis. Res upam da mi bo v letu 2015 uspelo najti vec casa za moje predrage prijatelje.

    OdgovoriIzbriši
  2. Mas prav, vse premalo casa si vzamemo za nam drage prijatelje, ker nam sluzbe, druzine ... narekujejo tempo, pa bi bilo treba, ce ne nam bo enkrat zal. Vzeto na znanje ;) letos si moram vec casa vzet za njih.

    OdgovoriIzbriši
  3. Mas prav, vse premalo casa si vzamemo za nam drage prijatelje, ker nam sluzbe, druzine ... narekujejo tempo, pa bi bilo treba, ce ne nam bo enkrat zal. Vzeto na znanje ;) letos si moram vec casa vzet za njih.

    OdgovoriIzbriši
  4. @latisha, Upam, da ti bo v letu 2016 in v vseh naslednjih letih uspelo najti tudi čas za vse prave prijatelje, da v življenju ponovno ustvariš ravnotežje. Moški potrebujejo v svojem življenju sopotnico, ljubezen, ki se ji zaupajo - to je najboljše kar lahko storijo zase. Ženske pa največ kar lahko storimo zase, je, da smo obkrožene s prijateljicami, zaupnicami. Vse več po vseh teh letih dolgega življenja z moškimi, ugotavlja (in nekaterim je zelo zelo žal zaradi tega), da v življenju nujno potrebujejo prijateljice, ki so dobre za njihovo psihično zdravje (saj veš, pogovori, mnenja...).
    Od besed pa k dejanjem! Srečno!

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Pozitivne misli

EllaTheAngel

Izbira je naša: pozitivne in negativne afirmacije v našem življenju

Vsak sprehod po mestni knjižnici nam ponuja ogromno vrst knjig. Pa naj gre za ljubezenske romane, krajše novele, obvezno šolsko čtivo za domače branje, otroške lahkotne pravljice za lahko noč, leksikoni in enciklopedije, knjige o kuhi in telovadbi, pa knjige za osebno rast,... Ena najboljših pisateljic v zadnjem času je zame lahko rečem, da kar “vsemogočna” Louise L. Hay, ki zna tako pozitivno in razločno, povsem toplo vsakdanje, približati nekatere stvari svojim bralcem, da te kar potegne v branje njenih knjig. Ob vsem tem, pa imaš tako pozitivne občutke, napolni te z energijo in počutiš se enostavno dobro. Zamisliš se nad svojim življenjem, nad svojimi odločitvami, nad svojimi mislimi. Vir
Louise L. Hay je svetovna znana pisateljica in še mnogo več, ki pravi, da je afrimacija pravzaprav vse, kar izrećemo ali mislimo. In ker smo bili tekom življenja mnogokrat “priučeni” k negativnemu razmišljanju, gre večkrat za povsem negativne afirmacije oz. misli, kar pa posledično povzroča tudi ne…

Še znamo biti hvaležni?

Ko smo bili majhni, so nas starši učili, da moramo za vse, kar dobimo, reči: "Hvala." Ne spomnim pa se, da bi nas učili dejansko biti hvaležni za podarjene reči. Rekel si "hvala" in bil srečen s čokolado, liziko, keksi... Ampak, ali smo to jemali zgolj za nekaj samoumevnega ali pa smo bili za prejeto resnično hvaležni? 
Potem, ko smo odrasli, je po moje vse ostalo enako. S tem, da morda nekateri še "hvala" ne znajo več reči, ali pa morda pozabijo... Vse dokler se ne zgodi nekaj "prelomnega" v našem življenju, nekaj kar nas spremeni, ali pa sami dojamemo, da ničesar v življenju ne gre jemati za samoumevno in da smo lahko v življenju hvaležni za toliko stvari...
In naenkrat se nam zdi, da smo lahko hvaležni za vse:  za dom, kjer lahko bivamo, se družimo;za posteljo, kjer lahko zaspimo po napornem dnevu in si spočijemo; za elektriko, da lahko gledamo priljubljeno nadaljevanko, oddajo ali zvemo kaj novega; za družabno igro, ki jo igramo z družino in…