Preskoči na glavno vsebino

Kaj pa če ni vse zlato kar se sveti?

Prižgala sem dišečo svečko, skuhala vroč kapučino, usedla na kavč, zavila noge v odejo in pred sebe položila prenosni računalnik. Čas je za pisanje. Čas je, da svojo dušo zopet izlijem na tipkovnico in jo obelodanim na zaslonu. Nekoč se je reklo, da se izlije svojo dušo na papir, danes v teh tehnični dobi je tole kar malo smešno.

Zadnje čase namreč vse bolj opažam, da mi ni do tako pogostega čekiranja družabnih omrežij. Predvsem Facebooka in Instagrama, saj se mi že dolgo časa dogaja, da dobim občutek, da je tole vse zlagano, da ljudje stalno objavljajo kako so super in fajn, kako jim gre dobro in so srečni, v glavnem, da jim je enkratno, čudovito in oh in sploh. Pa čeprav temu večkrat dejansko ni tako.

Družabna omrežja velikokrat privedejo do depresivnih občutkov zaradi prikazanega »čudovitega življenja« drugih, ki v resnici večkrat ni tako zelo čudovito. Vse več je ljudi, ki  morda v soboto zvečer nimajo nikogar za druženje ter doma pred računalnikom spremljajo »dogajanje zunaj.« Ali pa si ne moreš privoščiti vsakokratnega vikend žuranja. Ali potovanj v dalne kraje. Morda si trenutno samski in nimaš sorodne duše ali pa prebolevaš prejšnjo zvezo in roko na srce, razhodi znajo biti zelo boleči.

Stalno poudarjanje nekega ljubezenskega razmerja, ki je žal v resnici precej drugačno in morebiti bolj žalostno kot na nekih srečnih slikah na družbenih omrežjih. Saj prava ljubezen ne potrebuje stalnega potrjevanja na slikah na družabnem omrežju, mar ne? Pa tudi za vsakodnevno izlivanje misli, čustev in dejanj ni nujno potrebno. Potrebno je vse to v realnem življenju, da znamo nekomu pokazati, da ga imamo radi in da si vzamemo čas zanj, brez da bi stalno čekirali in objavljali na družabnih omrežjih, kaj počnemo skupaj, kje se nahajamo in še kaj.

Po mojem skromnem mnenju verjetno tudi ne bo nič kaj bolj delovalo športanje, če bomo vedno znova objavljali na družabnih omrežjih če smo v fitnesu, če tečemo, koliko časa in s kakšno hitrostjo, prav tako če gremo trenirat karkoli drugega. Stalno spremljanje napredkov v oblikovanju postave tudi verjetno ne zanima večine ljudi.

In še tretji taki primer, ki mi mogoče že malo preseda je to, ko nas vsakodnevno posiljujejo s svojimi prepričanji in poslovnimi idejami. Ne gre za nič osebnega, vsak se ima pravico sam odločati po svoji izbiri, kako si je pripravljen začrtati svoje življenje, ampak neprestano vsakodnevno objavljanje obrokov, prehranskih dopolnil in vsega, kar sodi k vašemu poslovnemu uspehu, mi je pričelo rahlo presedati. Še najbolj moteči so postali s Herbalife izdelki. Pravim, ne obsojam, vsak ima pravico da se sam odloči, ampak vsakodnevne objave s tem ... presedajo mi.


In tu sem izpostavila samo par takih, ki mi ravno ne ležijo. Zato sem se odločila, da čim manj uporabljam takšna in drugačna »družabna omrežja,« ki so daleč od resničnega sveta. Kar še ne pomeni, da tu pa tam res ne prečekiram  kaj dogaja, ne objavim kakšne slike... a še vedno poskušam ostajati čim bolj prizemljena v svojem življenju. Na realnih tleh. In vse dogajanje »v živo« jemati z dobršno mero »rezerve«, kajti ni vse zlato kar se sveti. 

Komentarji

  1. meni je bolj zaskrblujoče razmišlanje glede družbenih omrežij in samega obnašanja ki ga le-ta sporočijo. ko me debelo gledajo, ker ne spremljam njihovih FB profilov, češ: a nisi vidla k sm objavla na FBju? neee nism, ker me iskreno ne zanima :) kruto samo je res. sama na primer FB uporabljam samo 'poslovno' in v okvirju dela in objavim stvari gor v večini le, če se mi zdijo smislene za mojo prihodnost oz. do ene meje tudi izražanja mojih interesov/mnenj. pač če me preveri bodoči delodajalec, da vidi da imam aktiven profil, ne samo odprtega. kaj pa drugi objavljajo me pa praktično ne zanima. in da se morm skor opravičt drugim, da mam pač lajf in da se mi zdi čudn čas porabljat, da spremljam druge...men to ni normalno. in tudi mi ni normalo, da morm sredi pogovora čakat, da se vse poslika pa obajv na vsa družabna omrežja. ja sj js tud slikam, ampak tisto k nardiš par slikc pa se pogovarjaš naprej, ne pa da čakam 5min da sogovornik vse pousta. in da je to normalno. wtf.

    mi je pa logično da večina objavlja samo lepe stvari, ker če bi še tu folk objavlju same probleme in grozote - folk ne bi tega več spremljal. ob gledanju instagrama se hočemo sporostit in polajkat lepe slike. to je to. folk ne mara da tam poustaš neke kritične stvari. res žalsotno. poustaš neke kozmetične izdelke, obleke, hrano, zahode ipd pa imaš ful všečkov. všečkaš nekaj bolj realsitičnega al kritičnega - nič odziva. bi blo pa res čudno objavlat redom stvari kot je - o zdle pa likam..ni point IGma v temu. omejene stvari sodijo na IG. če nam je všeč ali ne. je pa zaskrblujoče skratka.

    meni je pa recimo škoda ker vedno več ljudi uporablja te profile ne zasebno pač za promocijo izdelkov in so ambasadorji in podobno. mislm sj kokr komu paše itak, samo vedno manj avtentičnega folka je tko za moje pojme oz. po drugi strani so se pač odločili da bodo profile uporabili marketinško...vsak po svoje. sama tudi ful rada objavlam na IG, ampak ga dojemam kot eno popestritev in probam bit neobremenjena s tem. pa priznam da veliko slikam, ampak vedno z vsaj nekajurnim zamikom obajvim, ker nočem da folk ve da sem točno tam v tistem času :)

    p.s. js sm pa še vedno bff s papirjem. se mi zdi da do podatkov na kompu hitro pride folk, tm k je pa na papirju me pa bolj pomirja. tudi lažje se razpišem. knjiga bo! enkrat... :)

    OdgovoriIzbriši
  2. Arya, hvala za tvoje mnenje! Iin čakam na knjigo!!! :)

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Pozitivne misli

EllaTheAngel

Izbira je naša: pozitivne in negativne afirmacije v našem življenju

Vsak sprehod po mestni knjižnici nam ponuja ogromno vrst knjig. Pa naj gre za ljubezenske romane, krajše novele, obvezno šolsko čtivo za domače branje, otroške lahkotne pravljice za lahko noč, leksikoni in enciklopedije, knjige o kuhi in telovadbi, pa knjige za osebno rast,... Ena najboljših pisateljic v zadnjem času je zame lahko rečem, da kar “vsemogočna” Louise L. Hay, ki zna tako pozitivno in razločno, povsem toplo vsakdanje, približati nekatere stvari svojim bralcem, da te kar potegne v branje njenih knjig. Ob vsem tem, pa imaš tako pozitivne občutke, napolni te z energijo in počutiš se enostavno dobro. Zamisliš se nad svojim življenjem, nad svojimi odločitvami, nad svojimi mislimi. Vir
Louise L. Hay je svetovna znana pisateljica in še mnogo več, ki pravi, da je afrimacija pravzaprav vse, kar izrećemo ali mislimo. In ker smo bili tekom življenja mnogokrat “priučeni” k negativnemu razmišljanju, gre večkrat za povsem negativne afirmacije oz. misli, kar pa posledično povzroča tudi ne…

Še znamo biti hvaležni?

Ko smo bili majhni, so nas starši učili, da moramo za vse, kar dobimo, reči: "Hvala." Ne spomnim pa se, da bi nas učili dejansko biti hvaležni za podarjene reči. Rekel si "hvala" in bil srečen s čokolado, liziko, keksi... Ampak, ali smo to jemali zgolj za nekaj samoumevnega ali pa smo bili za prejeto resnično hvaležni? 
Potem, ko smo odrasli, je po moje vse ostalo enako. S tem, da morda nekateri še "hvala" ne znajo več reči, ali pa morda pozabijo... Vse dokler se ne zgodi nekaj "prelomnega" v našem življenju, nekaj kar nas spremeni, ali pa sami dojamemo, da ničesar v življenju ne gre jemati za samoumevno in da smo lahko v življenju hvaležni za toliko stvari...
In naenkrat se nam zdi, da smo lahko hvaležni za vse:  za dom, kjer lahko bivamo, se družimo;za posteljo, kjer lahko zaspimo po napornem dnevu in si spočijemo; za elektriko, da lahko gledamo priljubljeno nadaljevanko, oddajo ali zvemo kaj novega; za družabno igro, ki jo igramo z družino in…