Preskoči na glavno vsebino

Smeti

Včeraj sem po dolgem času se spet odpravila na sprehod. Daljši sprehod. Bilo je ravno pravo vreme - sonce, brez megle, rahel veter. Čudoviti dan. Pa sem si rekla... zakaj pa ne. Obula copate, na glavo dala kapuco in glasbo v ušesa. Pa smo šli. 

In ko sem se tako sprehajala ob cesti, sem opazila razne stvari. Najbolj me je zmotilo to, da sem na vsakih nekaj korakov ob cesti in v jarkih ob cesti našla prazno škatlico cigaret, pločevinke piva, plastično embalažo... A ni bila pri nas organizirana vse slovenska čistilna akcija pobiranja smeti? A ljudem nikoli ne bo ostalo v glavi, da sami onesnažujejo okolje? 

Je res tako težko npr. prazno škatlico cigaret obdržati v avtu in jo doma vrči v smeti? Ali pločevinko piva? Karkoli drugega? Mene so že kot otroka učili, da stvari ne mečem kar vsepovsod. Za smeti so namenjeni koši, kontejnerji itd. Če npr. spijem vodo iz plastične steklenice, ko sem v avtu (ponavadi pijem iz Equa stekleničke za večkratno uporabo, ampak če že nanese, da sem žejna, si pač nabavim vodo v plastični steklenički), stekleničko vržem v smeti doma. Saj v avtu ne zaseda veliko mesta. 



Torej res ne razumem, zakaj ljudje ne storijo nekaj zase, za naravo in smeti kar mečejo iz avtov. Najbolj zanimivi pripetljaj, ki se mi je zgodil pred kratkim - sem se peljala po cesti za nekim avtom, ko je voznik kar na lepem iz avta vrgel tleč ogorek cigarete. Saj ne, da  pravijo, da ni najbolj varno kaditi med vožnjo itd. Amapak ta tleč ogorek je priletel glih na avto, s katerim sem se vozila. Vsi vemo, kaj se zgodi. Bila sem jezna. Čisto preveč. Kaj res nima nihče več bontona, olike? 

Še vedno sem včasih preveč idealistična, optimistična in verjamem, da bo kdo to prebral in se morda zamislil tudi nad tem, zakaj dejansko obstajajo koši za smeti. 

EllaTheAngel

Komentarji

  1. O ja..tole gre pa tud meni na živce..ljudje čist povsod puščajo odpadke - velikokrat vidim v gozdu tud kakšne večje kosovne odpadke, medtem ko na te manjše naletim povsod..neodgovorno..pa ne vem, kako je nekdo lahko tako len, da pusti smeti, kjer se mu zljubi..Tud mene so že od malega učili, da moram odpadke vedno metat v koš in tega se tud držim, ker mi je res škoda narave..
    Pa tole metanje cigaretnih ogorkov iz avta..vsakič, ko nekdo pred mano to naredi, si želim, da bi lahko cigareto usmerila proti njegovem obrazu..

    OdgovoriIzbriši
  2. Osebno proti kadilcem nimam nič... imam pa proti npr. metanju škatlic in cigaretov iz avta. In lepo se mi zdi, Sanna, da nisem edina. :)

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Pozitivne misli

EllaTheAngel

Izbira je naša: pozitivne in negativne afirmacije v našem življenju

Vsak sprehod po mestni knjižnici nam ponuja ogromno vrst knjig. Pa naj gre za ljubezenske romane, krajše novele, obvezno šolsko čtivo za domače branje, otroške lahkotne pravljice za lahko noč, leksikoni in enciklopedije, knjige o kuhi in telovadbi, pa knjige za osebno rast,... Ena najboljših pisateljic v zadnjem času je zame lahko rečem, da kar “vsemogočna” Louise L. Hay, ki zna tako pozitivno in razločno, povsem toplo vsakdanje, približati nekatere stvari svojim bralcem, da te kar potegne v branje njenih knjig. Ob vsem tem, pa imaš tako pozitivne občutke, napolni te z energijo in počutiš se enostavno dobro. Zamisliš se nad svojim življenjem, nad svojimi odločitvami, nad svojimi mislimi. Vir
Louise L. Hay je svetovna znana pisateljica in še mnogo več, ki pravi, da je afrimacija pravzaprav vse, kar izrećemo ali mislimo. In ker smo bili tekom življenja mnogokrat “priučeni” k negativnemu razmišljanju, gre večkrat za povsem negativne afirmacije oz. misli, kar pa posledično povzroča tudi ne…

Še znamo biti hvaležni?

Ko smo bili majhni, so nas starši učili, da moramo za vse, kar dobimo, reči: "Hvala." Ne spomnim pa se, da bi nas učili dejansko biti hvaležni za podarjene reči. Rekel si "hvala" in bil srečen s čokolado, liziko, keksi... Ampak, ali smo to jemali zgolj za nekaj samoumevnega ali pa smo bili za prejeto resnično hvaležni? 
Potem, ko smo odrasli, je po moje vse ostalo enako. S tem, da morda nekateri še "hvala" ne znajo več reči, ali pa morda pozabijo... Vse dokler se ne zgodi nekaj "prelomnega" v našem življenju, nekaj kar nas spremeni, ali pa sami dojamemo, da ničesar v življenju ne gre jemati za samoumevno in da smo lahko v življenju hvaležni za toliko stvari...
In naenkrat se nam zdi, da smo lahko hvaležni za vse:  za dom, kjer lahko bivamo, se družimo;za posteljo, kjer lahko zaspimo po napornem dnevu in si spočijemo; za elektriko, da lahko gledamo priljubljeno nadaljevanko, oddajo ali zvemo kaj novega; za družabno igro, ki jo igramo z družino in…