Preskoči na glavno vsebino

Objave

Prikaz objav, dodanih na 2016

Najboljše darilo ste vi!

Ljudje skozi čas postajajo materialisti. Tega se naučijo. Tako z njimi delajo starši, dedki in babice, tete in strici, sorodniki... Že od otroštva jih za rojstne dneve, praznike in takrat, ko so po njihovem mnenju »pridni«,« zasipajo z darili. In večinoma gre za darila materialne vrednosti. In tako otroci dobivajo informacije, da so materialne stvari nagrada za to, če delajo tako, kot od njih želijo in pričakujejo starejši od njih – kar ustvarja njihovo prepričanje in dejanja kasneje, ko sami postanejo starši. In vrtimo se v začaranem krogu.
Z leti, ko odraščaš, nekateri ugotovijo, da te materialne stvari ne osrečijo. Ja, rabiš streho nad glavo, posteljo, kjer lahko spiš, hrano, da nisi lačen, ... vendar ali rabimo nov telefon, ker nam stari ni več všeč in je preprosto »stari,« čeprav odlično deluje? Ali rabimo večji televizor, samo zato, ker ga ima sosed? Ali otroci rabijo na stotine igračk, če se lahko naenkrat igrajo samo z eno?
In v teh prazničnih dneh, ki prihajajo, se spet poraja…

Se je že začelo - decembrska nakupovalna mrzlica

Včeraj sem opravila tedenski nakup živil in sicer v trgovskem centru. Ponavadi se vedno odpravim v kakšen trgovski center, ker imam potem vse na enem mestu in tudi izbira je večja. Potem, ko sem ugotovila, da je težko bilo najti samo parkirno mesto, sem že lahko sklepala, da bo v trgovskem centru kar gneča. In nisem se niti najmanj motila. Več kot očitno je bilo, da se je začela decembrska nakupovalna mrzlica.
Težko si prišel do polic, da bi z njih vzel želeni artikel. Ljudje se drenjajo pred policami, razmišljajo, ob sebi držijo vozičke... saj razumete kaj mislim. Nakupovanje namreč. Tudi hodniki med policami so v teh dneh, kljub običajni širini, preozki, da bi lahko normalno s košarico prišel mimo. Ker je toliko ljudi, ki zapirajo pot in postavajo pred policami. Seveda, potem lahko srečamo v  taki gneči tudi prijatelje, znance, sorodnike... Vsekakor se ustavimo, pozdravimo in rečemo besedo ali dve v teh dneh, povprašamo po zdravju, kaj se dogaja in ustvarjamo še dodatno gnečo v trgo…

Spomini na...

Spomin me je odnesel v čas osnovne šole, ko smo kot otroci marsikaj zbirali. Imeli smo zbirke postrov, ki so z našimi oboževanimi liki viseli na stenah naših sob. Nekateri so zbirali prtičke, znamke, razglednice, dopisovalce in še bi lahko naštevala. Dandanes je verjetno precej drugače – pač koliko lahko vidim jaz iz svojega zornega kota, ko opazujem osnovnošolsko generacijo – hmm... pravzaprav tisto generacijo, ki bi naj po mojem mnenju bila v osnovni šoli. Se mi zdi, da danes mladi resnično prehitro odrastejo – vsaj po zunanjem videzu. Mladi zbirajo »prijatelje« na Facebooku profilu, pa čeprav jih ne poznajo. Zbirajo všečke na Facebooku.  Kaj še zbirajo? Ne vem, za to pa sem slišala.
Sama sem v otroštvu zbirala marsikaj. Prtičke. Voščilnice in razglednice, ki so mi jih poslali prijatelji. Pesmi. Misli. Kakšne lepe slike iz revij. Postre mojih idolov, ki so viseli na steni v moji sobi. Kasete z glasbo – v tistih časih je bilo to idealno, danes pa skoraj ne vedo več, kaj je kaseta.  T…

Se je že začelo...

A že čutite? Tisti pritisk, ki ga ustvarjajo mediji, trgovine, trgovci, marketing nasploh, ljudje okrog nas in konec koncev, ki si ga ustvarjamo sami, v naših glavah, kako bi naj bilo oz. kako bi »moralo« biti za dneve, ki prihajajo? Saj veste, dnevi okrog adventa, Miklavža in božiča, veseli december in ostalo? Mediji, trgovine, ljudje okrog nas, mi sami... kako bi naj bilo oz. kako bi »moralo« biti v teh dneh. Vsi srečni, vsi veseli, nakupovati dragocenosti za naše najdražje, biti v njihovi družbi, se razumeti, biti srečni, se imeti radi in konec koncev doživeti »božični čudež?«
Potem ves ta pritisk vsega okrog nas, kako bi naj bilo oz. kako bi »moralo« biti... in potem, ko se izkaže, da ljudje tega nimajo, si ne morejo privoščiti ali obstajajo drugi razlogi, da pri njih ni tako »kot bi naj bilo« oz. »kako bi moralo biti«? Kaj potem? Ljudje občutijo stiske, depresije, jokajo, se skrivajo, lažejo... ker nočejo ostalim pokazati, da pa pri njih tega ni, da si tega ne morejo privoščiti al…

Kaj pa če ni vse zlato kar se sveti?

Prižgala sem dišečo svečko, skuhala vroč kapučino, usedla na kavč, zavila noge v odejo in pred sebe položila prenosni računalnik. Čas je za pisanje. Čas je, da svojo dušo zopet izlijem na tipkovnico in jo obelodanim na zaslonu. Nekoč se je reklo, da se izlije svojo dušo na papir, danes v teh tehnični dobi je tole kar malo smešno.
Zadnje čase namreč vse bolj opažam, da mi ni do tako pogostega čekiranja družabnih omrežij. Predvsem Facebooka in Instagrama, saj se mi že dolgo časa dogaja, da dobim občutek, da je tole vse zlagano, da ljudje stalno objavljajo kako so super in fajn, kako jim gre dobro in so srečni, v glavnem, da jim je enkratno, čudovito in oh in sploh. Pa čeprav temu večkrat dejansko ni tako.
Družabna omrežja velikokrat privedejo do depresivnih občutkov zaradi prikazanega »čudovitega življenja« drugih, ki v resnici večkrat ni tako zelo čudovito. Vse več je ljudi, ki  morda v soboto zvečer nimajo nikogar za druženje ter doma pred računalnikom spremljajo »dogajanje zunaj.« Al…

Kako pa kaj tvoja vest?

Zakaj varanje? Kaj sploh pomeni varanje? S čim opredeljujemo varanje? Kaj za koga pomeni zvestoba? Zakaj nekateri zvestobo enačijo z izrazom »copata?«
Vzemimo za primer fanta, tam po 30. letu starosti in mu dajmo ime Andrej. Torej, Andrej ima vse, kar si lahko želi: dobro službo, službena potovanja, dober avto, partnerko, dom, otroka. A več kot očitno mu manjka nekaj, kar pogreša v vsem tem svojem življenju. Še vedno se namreč očitno spogleduje z drugimi ženskami in med njimi velja za »ženskarja.« V glavnem, se rad spogleduje, daje kakšna dvoumna povabila in izkoristi priložnosti za kakšne »neobvezne« poljube ali neobvezni seks, ko jih seveda lahko in se s tem strinja tudi nasprotna stran. Se je že zgodilo, da je za kakšno njegovo afero zvedela tudi njegova partnerka, ki je potem naredila celo »štalo,« potem pa se je vse umirilo in je bilo tako kot prej.
In potem se sprašujem: Ali imata »svobodno razmerje?« Ali se njegova partnerka strinja s tem? Ali mu slepo zaupa, čeprav ve, da je v…

Kaj pa bo tebe veselilo, ko boš velik?

Nazadnje, ko se nisem počutila najboljše, sem začela razmišljati, zakaj morda nisem najbolj srečna. Ali mi kaj manjka oz. še boljše vprašanje – kaj mi pravzaprav manjka? Zaradi česa sem pa nekoč bila vesela? Kaj je bilo tisto, kar me je navduševalo, v čem sem našla tiste drobcene trenutke sreče in veselja, da sem vedela in čutila, da je življenje lahko lepše?
Potem sem začela razmišljati o svojih željah in pričakovanjih v svoji preteklosti, v svojem otroštvu in najstniškem življenju. Pa tudi nekoliko kasneje. Kaj sem takrat občudovala, kaj mi je bilo všeč, v čem se uživala in kako sem si zamišljala svojo prihodnost?
Najdalj sega moj spomin v obdobje otroštva, ko sem si želela imeti svojo trgovinico. Kjer bi bil pristen stik z ljudmi, vedno nasmejana in pripravljena ustreči drugim. Oh ja, še zdaj se ob spominu na to nasmehnem. To je bila ena mojih največkrat ponovljenih iger.
In potem so sledile sanje o plesu. Sprva so bile to sanje o plesnih tekmovanjih. Kjer bi požela marsikatero pri…

Vse bo kul

Se ti je kdaj zgodilo, da si prišel/-a do bankomata, da bi dvignil/-a denar, da bi si šel/-la kupit hrano, pa ti je bankomat izpisal, da ti ne more izplačat denarja, ker je stanje na računu prenizko? 
Če se ti to še ni zgodilo, si lahko oddahneš... Pa vendar to ne pomeni, da ta oseba živi na veliki nogi, si privošči vikend pakete ali kakšna druga razvajanja, da žura in denar porablja za kosila in večerje zunaj, kavice po lokalih ali.... Morda to preprosto pomeni, da kljub faksu, službi in plači je enostavno premalo, da bi lahko pokrila vse stroške, ki jih ima. 
Predstavljaj si osebo, recimo ji Ana. Ves študij je pridno delala, da si je lahko plačala šolnino in faks. Potem je začela delati, diplomirala in dobila službo. Z minimalno plačo. Že nekaj let popolnoma skrbi sama zase. To pomeni, da mora plačati najemnino za stanovanje in stroške stanovanja.  Potem so še tukaj stroški, ki jim poznamo vsi - dodatno zavarovanje, mobitel. ,... Naša Ana ima tudi starejši avto, da se lahko vozi v …

Will you love me? Even with my dark side?

Naslov tega bloga je v bistu del pesmi priljubljene in ene mojih najljubših pevk, Kelly Clarkson. Naslov komada je Dark side.  V prevodu pomeni, da se sprašujemo, če nas bo nekdo ljubil tudi z našo temno platjo.  Sprašujem se, če je takšna ljubezen še resnično možna. Pa naj gre za ljubezen v družini, med prijatelji ali med partnerji. Ali smo še sposobni ljubiti tudi vse temne plati, ki jih imajo ljudje? Ali so še drugi ljudje pripravljeni ljubiti vse naše temne plati, ki jih skrivamo pred drugimi ljudmi? Ali temu rečemo tista brezpogojna ljubezen? Včasih se resnično sprašujem, ali je to še možno, kajti dandanes zgleda, da ima vse prehitri tempo v življenju. Menjavanje partnerstev. Zapuščanje prijateljstev. Družinska nesoglasja. Kaj pa prijazen stisk roke, ko je nekomu hudo? Objem, ki ga potrebujemo, ko smo žalostni? Jokanje skupaj z nami? Veselje skupaj z nami? Ne glede na vse naše temne stari? 
Preveč se danes poudarja "jaz, jaz in jaz sindrom". Da si samo sebi najbolj pom…

Pozdravljen, september!

Pozdravljen september! Prosim bodi dober do mene.... 


Six billion people in the world. Six billion soul... and sometimes all you need is just one...

Med brskanjem po preteklosti, sem znova odkrila tale zapis: 
Six billion people in the world. Six billion soul... and sometimes all you need is just one...
Vedno znova, ko se mi v življenju dogajajo prelomnice, ko se dogajajo stvari, ki me bolijo, ki me spreminjajo,  se zatečem v pisanje. Pa naj bo to na blogu, pisanje zase ali kje drugje.  A morda res tako izlivam svojo dušo, svojo bolečino, svoje trpljenje in vsi, kar prinaša s seboj ranjeno srce?

Vir
Če na tak način dejansko svoji duši pomagam očistiti bolečino, trpljenje, je tako verjetno res prav. in tako naj bo... 


Pay with poem

Zadnjič sem prebrala, da bo spet tisti dan, ko lahko svojo kavo plačaš s poezijo. Tega še nikoli nisem naredila, mi je pa ideja silno zanimiva. Takoj sem se začela spraševati, ali morda še najdem v sebi tisto pesniško navdušenje, ki sem ga nekoč tako zelo rada dajala na papir?


Že moje osnovnošolske sanje o tem, da bom nekoč pesnica, pisateljica, znana kot naslednja Carrie Bradshaw, so me vodile tja, kjer je moje srce našlo mir. Med pisanje. In branje knjig. Kasneje v življenju, me je pot zanesla v druge smeri, vendar to ni spremenilo mojega srca. Občasno me je pot še vedno zanašala tja, kjer sem našla svoj mir – v pisanje.
»Tisti, ki ga ljubim, mi daje zalet. Tisti, ki ga ljubim, me zapira v kletko. Je mar res, da ptice v kletki najlepše pojo?« To je bil verz dejansko verz mojega življenja. Ko sem v življenju šla skozi najhujše stvari, sem vedno in povsod našla čas in svoja čustva izlila na papir. In takrat so nastale najlepše pesmi, na katere sem še danes najbolj ponosna. Kar daš o…

Dan, ko se ženijo ptički

Moje današnje prebujanje je začela moja prijateljica, ki mi je poslala sporočilo: "Po starem izročilu je gregorjevo, prvi spomaldanski dan po starem julijanskem koledarju, čas, ko se ptički ženijo." Zraven sem dobila še simpatične siničke in voščilo: "Vse lepo na slovenski praznik."

Pa se še kdo dejansko ob poplavi vseh teh "modernih" in "ameriških" praznikov,  katerih namen je zgolj in le samo neke vrste marketinška poteza,  spomni ni pravi slovenski praznik?  Mu kdo še dejansko pripisuje neki pomen?
Poraja se mi tisoč vprašanj, pa mislim, da že poznam tisti odgovor, ki mi morda ne bo všeč.  Vse to samo in zgolj zaradi komercializacije, zaslužka... pravi materialistični pogledi. 
Uživajmo v starem slovenskem prazniku, ne pustimo ga skomercializirat,  pustimo, da "se oženijo ptički" in prepustimo se ljubezni. 
Lep praznik vam želim! 
EllaTheAngel

... but friendships never go out of style...

Od nekdaj sem rada spremljala serijo Sex and the city. In Carrie Bradshaw.  Zakaj mi je tako ostala v spominu...  Verjetno zato, ker so bile to štiri popolnoma različne ženske, a so se vseeno našle v tem kaotičnem hitrem temu življenja in postale neločljive ne glede na moške, ne glede na službe, ne glede na otroke.  Fantazija, ki obstaja v filmih? V današnjih časih včasih... se popravljam, večinoma, zgleda res tako.  Vse bolj imam občutek, da je "prijateljstvo" za večino možno samo takrat, ko niso v zvezi.  Da imajo samo takrat čas za prijateljice, za druženja, za karkoli... 
In potem... se znajdeš sam v temu življenja, ki ti ga narekuje.  Ker pač sprejmeš to, kaj se dogaja, da ljudje narekujejo tempo prijateljstva le takrat, ko imajo čas oni in ne kadar jih morda potrebuješ ti.  Sprejmeš, ker pač moreš.... se oddaljiš. In ker v tem nepredvidljivem času, ko se razmerja spreminjajo vedno znova.... ni nič večno.  Niti zveze.  In če pride do tega, koga potem vedno znova iščeš? …

Body challenge z osebno trenerko Jasno in Ninnieboo

Čudovita blogerica Ninieboo pripravlja  body challenge z osebno trenerko Jasno.   Če koga zanima, če se kdo hoče udeležiti body challenga,  najde dodatne informacije tukaj

Gremo v akcijo! 

I've met somenone else...

Dragi januar,  oprosti, vendar ne morem biti več s teboj.  Spoznala sem nekoga drugega.  Njegovo  ime je februar. 
Februar, prosim bodi dober do mene! :)

Srečno novo leto 2016

Dragi moji,  naj bo leto 2016 še boljše kot je bilo leto 2015 v vseh pogledih.  Vse kar se je zgodilo v preteklem letu, se je zgodilo z razlogom.  Pozabite na vse slabo, shranite vse dobro in lepo,  najdite čas za svoje najdražje, prave prijatelje, družino, dobre ljudi...  Naj bodo dnevi z njimi sončni, posebni...  Naj vas spremljajo srečni začetki in uspešno zaključene stvari! Zdravo, srečno, pozitivno in ljubezni polno leto 2016... i naj "život je raj!"