Nazadnje, ko se nisem počutila najboljše, sem začela razmišljati, zakaj
morda nisem najbolj srečna. Ali mi kaj manjka oz. še boljše vprašanje – kaj mi
pravzaprav manjka? Zaradi česa sem pa nekoč bila vesela? Kaj je bilo tisto, kar
me je navduševalo, v čem sem našla tiste drobcene trenutke sreče in veselja, da
sem vedela in čutila, da je življenje lahko lepše?
Potem sem začela razmišljati o svojih željah in pričakovanjih v svoji
preteklosti, v svojem otroštvu in najstniškem življenju. Pa tudi nekoliko
kasneje. Kaj sem takrat občudovala, kaj mi je bilo všeč, v čem se uživala in
kako sem si zamišljala svojo prihodnost?
Najdalj sega moj spomin v obdobje otroštva, ko sem si želela imeti svojo
trgovinico. Kjer bi bil pristen stik z ljudmi, vedno nasmejana in pripravljena
ustreči drugim. Oh ja, še zdaj se ob spominu na to nasmehnem. To je bila ena
mojih največkrat ponovljenih iger.
In potem so sledile sanje o plesu. Sprva so bile to sanje o plesnih
tekmovanjih. Kjer bi požela marsikatero priznanje. Potem so bile to sanje o
plesu samo tako, za dogajanje in zabavo. Prijatelji so me zaradi plesa želeli
imeti v svojem folklornem društvu, katero idejo sem takoj zagrabila, potem pa
iz večih razlogov, od finančnih do transportnih, te sanje tudi morala opustiti.
Ali ples je ostal moja strast še naprej. Ne, nikoli se nisem profesionalno
podala v te vode, sem pa vedno rada plesala zase. Za dušo. Za sprostitev. Zase.
Takrat sem vedno pozabila na vse in samo plesala. Itak je bil najboljši zadetek
na tomboli to, da sem dobila dobrega
plesalca. Ali pa vsaj nekoga, ki je približno vedel, kaj je ples. Sem večkrat
naletela na koga, ki pravzaprav sploh ni znal plesati. Saj tudi jaz nisem
profesionalka, vendar pa mislim, da vseeno nekako gre. Oh, te sanje, te želje,
to mi je še vedno ena najboljših variant za sprostitev.
Kasneje sem kot najstnica postala dejansko zaljubljena v serijo Sex v
mestu, saj se mi je Carrie Bradshaw zdela precej podobna meni. Od nekdaj sem
rada pisala. Že kot otrok sem v obdobju pred osnovno šolo popisala in porisala
vse zvezke in mi jih je mama morala vedno znova kupovati. Še kolikokrat je
rekla, da toliko zvezkov kot jih popišem jaz, jih ni nobena druga sestra. V osnovni šoli in potem kasneje v srednji šoli, sem
nenormalno rada izlivala svojo dušo na papir. Pisala svoje skrivne dnevnike.
Pisala pesmi. Zgodbice. Nekje se še skriva začetek moje najstniške knjige z
glavno junakinjo Mimi. Zgodbo sem sprva začela še pisati na papir, kasneje so
starši nabavili prvi računalnik (sicer se zdaj bere kot da je to že tisočletja
nazaj, pa čeprav to še ni tak daleč, ampak hiter tehnološki razvoj je naredil
svoje) in sem pričela pisati zgodbo na računalnik. In shranjevati na disketo. Morda
se bodo zdaj nekateri pričeli spraševati kaj za vraga je disketa. Disketa sicer vsega obsega zgodbe ni prenesla… Zanimivo pri vsem tem pa mi je to, da sem sčasoma
razmišljala, če si jo upam dati prebrat nekomu drugemu. Res pa je tudi to, da
tega nisem nikoli storila. Računalnike z disketami sicer ni več, pa tudi vem
več ne kje točno se nahaja tista disketa, še predobro pa se mi v glavi vrti
zgodba najstniške Mimi. Že samo razmišljanje o tem mi je na obraz narisalo
nasmešek. In to je dober znak.
Glede same serije, če se že res vrnem k njej, mi je bil nekaj posebnega
sam odnos štirih prijateljic – Carrie, Mirande, Charlotte in Samanthe, ki so si
skozi leta in vse mogoče izkušnje ostale zelo blizu, v bistvu družina. Prav
tako pa mi je ostalo v spominu tudi to, da je Carrie svoje kolumne vedno črpala
iz realnega sveta in dogajanja okoli nje, v ljudeh okoli nje, prijateljicah,
delu in okolici. Dejansko je za vsako kolumno šla tudi nekaj raziskovat. Tako
je vsakokrat zvedela nekaj novega, se nekaj novega tudi naučila in ni bila samo
za mizo v pisarni in pisala. Njeno delo je bilo raznoliko, razgibano in nikakor
ne statično. Za samo kolumno je večkrat šla iz štirih sten, tudi poskušat nekaj
novega in norega. Včasih je k temu povabila še svojo »družino« prijateljic. Morda
pa je bilo to tisto, kar me je pritegnilo. Razgibanost dela in življenja.
Nekoliko kasneje sem ostala brez službe ali kakšnega drugega
priložnostnega dela. Veliko sem prebirala forume in se zanimala za različne
stvari, širila svoja znanja. Življenje je potem naredilo svoje in je obenem
ostala brez službe še sestra, ki pa je kmalu dobila svojo idejo o samozaposlitvi. Predstavila mi
je idejo in vprašala, če bi bila pripravljena tudi jaz priskočiti na pomoč in
pričeti opravljati takšno delo. O sami ideji ne bom govorila, nikoli se ne ve,
morda pa bo nekoč res razmislila o čem podobnem in idejo tudi uresničila. V glavnem, ker sem že prej raziskovala o tej tematiki oz. z
omenjeno idejo povezanim delom, sem bila takoj za. Moje navdušenje je
pripomoglo k temu, da sem se še bolj vrgla v samo raziskovanje in zanimanje. Da
osvojim čim več znanja. Sicer je kasneje sestra začela delati na čisto drugem
področju, vendar meni pa misel ni dala miru, po tihem sem si še kar želela, da
bi si premislila…
Sčasoma me je pot zanesla v različne vode in spoznala sem, da sem
ponavadi najbolje funkcionirala v službi, ob delu, ki ni bilo enolično, ki je
bilo dinamično, kjer si opravljal različne stvari. V glavnem bi rekla, da »se
je dogajalo.« Seveda je k temu pripomogel dober tim, dobri direktorji ter vodje
in seveda ljudje okrog mene, stranke. Čim bolj je bilo delo kreativno, čim bolj
si lahko ustvarjal svoje zamisli in ideje, dal te ideje naprej, tem bolj mi je
bilo všeč. Ker so cenili tvoj trud, ker si lahko šel »izven okvirjev«, ker si
lahko razmišljal s svojo glavo in nisi samo slepo sledil nekim napisanim
pravilom. Ko si se ob tem še lahko izobraževal in sprejemal novo znanje, ki si
ga potem rade volje prenesel na svoje delo in morda dodal kanček svojega
podpisa. Kjer je bilo čutiti med sodelavci »zdravo mero tekmovalnosti«,
sproščenosti med zaposlenimi in vodji ali direktorji, kjer nisi »moral slepo
slediti nekim pravilom«, kjer si v svoje delo lahko dal del sebe, kjer si delal
s strankami, tam sem se počutila najbolje. Preveč monotonosti, predvidevam, da
ni zame.
Nekaj tega zanosa iz preteklosti še vedno ohranjam v sebi. Pišem.
Veliko. Še vedno pišem kakšne svoje izpovedi, kakšne pesmi, pišem tudi blog.
Čeprav sem sprva z blogom razmišljala v čisto drugačni verziji, ki ne bi bila
tako osebna, o dogajanju v svojem osebnem življenju, včasih pač ne morem iz
svoje kože. In če je to ena izmed tistih stvari, ki me v tem kaotičnem svetu
drži še nekje pri »zdravi pameti,« naj bo tako.
Mogoče pa se po tem razmišljanju resnično odločim, da začnem pisati
kakšno knjigo. Morda lahko začnem s tisto, katere zgodbo sem začela ustvarjati
že v najstniškem času, ko sem si v mislih vrtela Mimi. Pa saj zgodbo še vedno
vem na pamet in morda res poskusim še v teh vodah. Četudi ne najdem več tiste
zastarele diskete ali še bolje, tistega rokopisa knjige. J In kdo ve, morda se na koncu prav v Sloveniji,
v deželici na sončni strani Alp, rodi nova Carrie Bradshaw. Kajti danes je
dovoljeno sanjati. Jutri je nov dan.
Komentarji
Objavite komentar