Preskoči na glavno vsebino

Kaj pa bo tebe veselilo, ko boš velik?

Nazadnje, ko se nisem počutila najboljše, sem začela razmišljati, zakaj morda nisem najbolj srečna. Ali mi kaj manjka oz. še boljše vprašanje – kaj mi pravzaprav manjka? Zaradi česa sem pa nekoč bila vesela? Kaj je bilo tisto, kar me je navduševalo, v čem sem našla tiste drobcene trenutke sreče in veselja, da sem vedela in čutila, da je življenje lahko lepše?

Potem sem začela razmišljati o svojih željah in pričakovanjih v svoji preteklosti, v svojem otroštvu in najstniškem življenju. Pa tudi nekoliko kasneje. Kaj sem takrat občudovala, kaj mi je bilo všeč, v čem se uživala in kako sem si zamišljala svojo prihodnost?

Najdalj sega moj spomin v obdobje otroštva, ko sem si želela imeti svojo trgovinico. Kjer bi bil pristen stik z ljudmi, vedno nasmejana in pripravljena ustreči drugim. Oh ja, še zdaj se ob spominu na to nasmehnem. To je bila ena mojih največkrat ponovljenih iger.

In potem so sledile sanje o plesu. Sprva so bile to sanje o plesnih tekmovanjih. Kjer bi požela marsikatero priznanje. Potem so bile to sanje o plesu samo tako, za dogajanje in zabavo. Prijatelji so me zaradi plesa želeli imeti v svojem folklornem društvu, katero idejo sem takoj zagrabila, potem pa iz večih razlogov, od finančnih do transportnih, te sanje tudi morala opustiti. Ali ples je ostal moja strast še naprej. Ne, nikoli se nisem profesionalno podala v te vode, sem pa vedno rada plesala zase. Za dušo. Za sprostitev. Zase. Takrat sem vedno pozabila na vse in samo plesala. Itak je bil najboljši zadetek na tomboli to,  da sem dobila dobrega plesalca. Ali pa vsaj nekoga, ki je približno vedel, kaj je ples. Sem večkrat naletela na koga, ki pravzaprav sploh ni znal plesati. Saj tudi jaz nisem profesionalka, vendar pa mislim, da vseeno nekako gre. Oh, te sanje, te želje, to mi je še vedno ena najboljših variant za sprostitev.

Kasneje sem kot najstnica postala dejansko zaljubljena v serijo Sex v mestu, saj se mi je Carrie Bradshaw zdela precej podobna meni. Od nekdaj sem rada pisala. Že kot otrok sem v obdobju pred osnovno šolo popisala in porisala vse zvezke in mi jih je mama morala vedno znova kupovati. Še kolikokrat je rekla, da toliko zvezkov kot jih popišem jaz, jih ni nobena druga sestra. V osnovni šoli in potem kasneje v srednji šoli, sem nenormalno rada izlivala svojo dušo na papir. Pisala svoje skrivne dnevnike. Pisala pesmi. Zgodbice. Nekje se še skriva začetek moje najstniške knjige z glavno junakinjo Mimi. Zgodbo sem sprva začela še pisati na papir, kasneje so starši nabavili prvi računalnik (sicer se zdaj bere kot da je to že tisočletja nazaj, pa čeprav to še ni tak daleč, ampak hiter tehnološki razvoj je naredil svoje) in sem pričela pisati zgodbo na računalnik. In shranjevati na disketo. Morda se bodo zdaj nekateri pričeli spraševati kaj za vraga je disketa. Disketa sicer vsega obsega zgodbe ni prenesla… Zanimivo pri vsem tem pa mi je to, da sem sčasoma razmišljala, če si jo upam dati prebrat nekomu drugemu. Res pa je tudi to, da tega nisem nikoli storila. Računalnike z disketami sicer ni več, pa tudi vem več ne kje točno se nahaja tista disketa, še predobro pa se mi v glavi vrti zgodba najstniške Mimi. Že samo razmišljanje o tem mi je na obraz narisalo nasmešek. In to je dober znak.

Glede same serije, če se že res vrnem k njej, mi je bil nekaj posebnega sam odnos štirih prijateljic – Carrie, Mirande, Charlotte in Samanthe, ki so si skozi leta in vse mogoče izkušnje ostale zelo blizu, v bistvu družina. Prav tako pa mi je ostalo v spominu tudi to, da je Carrie svoje kolumne vedno črpala iz realnega sveta in dogajanja okoli nje, v ljudeh okoli nje, prijateljicah, delu in okolici. Dejansko je za vsako kolumno šla tudi nekaj raziskovat. Tako je vsakokrat zvedela nekaj novega, se nekaj novega tudi naučila in ni bila samo za mizo v pisarni in pisala. Njeno delo je bilo raznoliko, razgibano in nikakor ne statično. Za samo kolumno je večkrat šla iz štirih sten, tudi poskušat nekaj novega in norega. Včasih je k temu povabila še svojo »družino« prijateljic. Morda pa je bilo to tisto, kar me je pritegnilo. Razgibanost dela in življenja.

Nekoliko kasneje sem ostala brez službe ali kakšnega drugega priložnostnega dela. Veliko sem prebirala forume in se zanimala za različne stvari, širila svoja znanja. Življenje je potem naredilo svoje in je obenem ostala brez službe še sestra, ki pa je kmalu dobila  svojo idejo o samozaposlitvi. Predstavila mi je idejo in vprašala, če bi bila pripravljena tudi jaz priskočiti na pomoč in pričeti opravljati takšno delo. O sami ideji ne bom govorila, nikoli se ne ve, morda pa bo nekoč res razmislila o čem podobnem in idejo tudi uresničila. V glavnem, ker sem že prej raziskovala o tej tematiki oz. z omenjeno idejo povezanim delom, sem bila takoj za. Moje navdušenje je pripomoglo k temu, da sem se še bolj vrgla v samo raziskovanje in zanimanje. Da osvojim čim več znanja. Sicer je kasneje sestra začela delati na čisto drugem področju, vendar meni pa misel ni dala miru, po tihem sem si še kar želela, da bi si premislila…

Sčasoma me je pot zanesla v različne vode in spoznala sem, da sem ponavadi najbolje funkcionirala v službi, ob delu, ki ni bilo enolično, ki je bilo dinamično, kjer si opravljal različne stvari. V glavnem bi rekla, da »se je dogajalo.« Seveda je k temu pripomogel dober tim, dobri direktorji ter vodje in seveda ljudje okrog mene, stranke. Čim bolj je bilo delo kreativno, čim bolj si lahko ustvarjal svoje zamisli in ideje, dal te ideje naprej, tem bolj mi je bilo všeč. Ker so cenili tvoj trud, ker si lahko šel »izven okvirjev«, ker si lahko razmišljal s svojo glavo in nisi samo slepo sledil nekim napisanim pravilom. Ko si se ob tem še lahko izobraževal in sprejemal novo znanje, ki si ga potem rade volje prenesel na svoje delo in morda dodal kanček svojega podpisa. Kjer je bilo čutiti med sodelavci »zdravo mero tekmovalnosti«, sproščenosti med zaposlenimi in vodji ali direktorji, kjer nisi »moral slepo slediti nekim pravilom«, kjer si v svoje delo lahko dal del sebe, kjer si delal s strankami, tam sem se počutila najbolje. Preveč monotonosti, predvidevam, da ni zame.

Nekaj tega zanosa iz preteklosti še vedno ohranjam v sebi. Pišem. Veliko. Še vedno pišem kakšne svoje izpovedi, kakšne pesmi, pišem tudi blog. Čeprav sem sprva z blogom razmišljala v čisto drugačni verziji, ki ne bi bila tako osebna, o dogajanju v svojem osebnem življenju, včasih pač ne morem iz svoje kože. In če je to ena izmed tistih stvari, ki me v tem kaotičnem svetu drži še nekje pri »zdravi pameti,« naj bo tako.


Mogoče pa se po tem razmišljanju resnično odločim, da začnem pisati kakšno knjigo. Morda lahko začnem s tisto, katere zgodbo sem začela ustvarjati že v najstniškem času, ko sem si v mislih vrtela Mimi. Pa saj zgodbo še vedno vem na pamet in morda res poskusim še v teh vodah. Četudi ne najdem več tiste zastarele diskete ali še bolje, tistega rokopisa knjige. J In kdo ve, morda se na koncu prav v Sloveniji, v deželici na sončni strani Alp, rodi nova Carrie Bradshaw. Kajti danes je dovoljeno sanjati. Jutri je nov dan. 

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Pozitivne misli

EllaTheAngel

Izbira je naša: pozitivne in negativne afirmacije v našem življenju

Vsak sprehod po mestni knjižnici nam ponuja ogromno vrst knjig. Pa naj gre za ljubezenske romane, krajše novele, obvezno šolsko čtivo za domače branje, otroške lahkotne pravljice za lahko noč, leksikoni in enciklopedije, knjige o kuhi in telovadbi, pa knjige za osebno rast,... Ena najboljših pisateljic v zadnjem času je zame lahko rečem, da kar “vsemogočna” Louise L. Hay, ki zna tako pozitivno in razločno, povsem toplo vsakdanje, približati nekatere stvari svojim bralcem, da te kar potegne v branje njenih knjig. Ob vsem tem, pa imaš tako pozitivne občutke, napolni te z energijo in počutiš se enostavno dobro. Zamisliš se nad svojim življenjem, nad svojimi odločitvami, nad svojimi mislimi. Vir
Louise L. Hay je svetovna znana pisateljica in še mnogo več, ki pravi, da je afrimacija pravzaprav vse, kar izrećemo ali mislimo. In ker smo bili tekom življenja mnogokrat “priučeni” k negativnemu razmišljanju, gre večkrat za povsem negativne afirmacije oz. misli, kar pa posledično povzroča tudi ne…

Še znamo biti hvaležni?

Ko smo bili majhni, so nas starši učili, da moramo za vse, kar dobimo, reči: "Hvala." Ne spomnim pa se, da bi nas učili dejansko biti hvaležni za podarjene reči. Rekel si "hvala" in bil srečen s čokolado, liziko, keksi... Ampak, ali smo to jemali zgolj za nekaj samoumevnega ali pa smo bili za prejeto resnično hvaležni? 
Potem, ko smo odrasli, je po moje vse ostalo enako. S tem, da morda nekateri še "hvala" ne znajo več reči, ali pa morda pozabijo... Vse dokler se ne zgodi nekaj "prelomnega" v našem življenju, nekaj kar nas spremeni, ali pa sami dojamemo, da ničesar v življenju ne gre jemati za samoumevno in da smo lahko v življenju hvaležni za toliko stvari...
In naenkrat se nam zdi, da smo lahko hvaležni za vse:  za dom, kjer lahko bivamo, se družimo;za posteljo, kjer lahko zaspimo po napornem dnevu in si spočijemo; za elektriko, da lahko gledamo priljubljeno nadaljevanko, oddajo ali zvemo kaj novega; za družabno igro, ki jo igramo z družino in…