World of EllaTheAngel

Tole zgodbo sem težko spravila na blog, gre za eno posebno zgodbo, ki ima v sebi toliko bolečine, preteklosti, toliko solza in bolečine. Od nervoze in razkrivanja te zgodbe imam malo lepljive prste in tudi dlani. Ni enostavno... toda tole moram deliti... Zaradi razumevanja. Da ne bi bilo več toliko sodb, stigme, čudnih pogledov in še bolj hudih, kot nož ostrih pripomb. Da ne bi bilo še več sodb in obsojanj. Da bo več srečnih in zdravih ljudi. Da bo več ljubezni na tem svetu, ki ne potrebuje nič drugega kot to - več ljubezni.  Kako težko je nekomu, ki je nesprejet v družbi, ve samo tisti, ki je to kdaj tudi zares občutil. Še posebej hudo zna biti otroku, ki se počuti nesprejet, neljubljen, "poseben" in ne kot del nečesa. Kajti potem vse to odnese tudi kasneje v življenje. Pa četudi gre samo za šolski razred, učence iz šole, znance. Boli izobčenost, da nisi del nečesa, da so te izločili zaradi "posebnosti," da si sam in osamljen.  Vsak, ki je kdaj čutil osaml...

Kadar se v življenju znajdemo v nekem dogodku, situaciji, ki ni takšna, kot bi jo pričakovali oz. želeli ali predstavljali se kaj hitro lahko znajdemo v občutku razočaranju. Kajti občutek razočaranja nad nečim ali neko osebo je dejansko to - pričakujemo npr. da bo neka oseba pripravljena za nas narediti nekaj, kar bi mi bili pripravljeni narediti zanjo. Ker pa tega ne naredi, se v nas pojavi občutek razočaranosti.  Drži tudi to, da nikogar na tem svetu ne moremo prisiliti v to, da nekaj naredi, česar dejansko noče. Še zase ne bo storil tisto, česar noče, kaj šele za koga drugega.  Morda gre za popoplnoma malenkostne zadeve kot so npr.  da prijatelj stalno odlaga druženje z nami, ker "nima časa." Ima čas, vendar ima tudi svoje prioritete, ki jih postavalja pred mene. Zato tudi "nima časa" za druženje z mano, ker mu je npr. bolj pomembno, da večino časa preživi s partnerjem. Nekaj časa se potem še to nekako da kombinirati, vendar ko traja preveč časa, s...

Če prevečkrat razmišljamo o preteklosti, o dogodkih, ki so se nam dogajali v nekem času, se lahko res vrtimo v začaranem krogu. Sploh če razmišljamo o nekih slabih stvareh, ki so se nam pripetile, izgubah, bolečinah, izdajah, lažeh, neuspelih stvareh… Kar je v preteklosti bi verjetno moralo z razlogom ostati tam. V preteklosti. Ker je mimo. Se je zgodilo in je minilo. Prav nič nam ne bo pomagalo več rešiti tiste situacije, nobeno analiziranje in premlevanje. Edino kar lahko s tem storimo je, da si pokvarimo zdajšnji trenutek, s tem, da doživljamo občutke, ki smo jih bili deležni v preteklosti ob tem dogodku oz. tej situaciji Nobene stvari iz preteklosti ne bomo rešili zdaj. Vse situacije, občutke itd. lahko rešujemo samo takrat, ko se dogajajo. Nikoli z razmišljanjem o njih, ko so se že zgodili. Poslovimo se od dogodkov v preteklosti. Zgodili so se in ni jih več. Sebi bomo prihranili marsikatero tegobo, slabo počutje in pokvarjen trenutek ali dan, teden, mesec, leto. Poglej...

V življenju sem že šla in še grem ter bom še v prihodnosti šla skozi marsikaj… kot mnogi drugi oz. še bolje - kot vsak drugi. Vsak ima svoje “križe in težave,” s katerimi se spopada, jih rešuje ali gre čez njih. Večkrat se opomnim, da nam življenje nalaga samo toliko, koliko ve, da smo zmožni in sposobni prenesti. Nikoli nam ne naloži niti kančka več. Samo toliko, kolikor lahko predelamo… Kolikor smo si med seboj različni, toliko je tudi različnih načinov, kako se spopadamo s tem, kar nam življenje prinese na naši poti. Včasih bolj uspešno, včasih manj uspešno. A na koncu najdemo način, da uspemo. Vedno. Če ni dobro, še enostavno ni konec. Tale stavek sem si namreč v preteklosti sama velikokrat ponovila. In si ga še ponavljam. Če še ni dobro, enostavno samo pomeni, da še ni konec. Ko bo konec, bo vse dobro. In čisto od vsega, kar se nam zgodi v življenju… sami poskrbimo, kar ostane v nas, v naših spominih. Predvsem pa, na kakšen način. Ali imamo lepe ali slabe spomine. In posk...

Ljudje smo si res zelo različni v razumevanju in razlikovanju teh dveh pojmov. Ali jih enačijo in zamenjujejo ali pa ju strogo ločujejo. V zadnjem času predvsem pri otrocih opažam, da pogosteje uporabljajo besedo “želim.” Na primer otrok v trgovini, ki želi čokolade in topota z nogami” Želim si čokolado!” Kaj pa odrasli? Odrasli pa “potrebujejo.””Potrebujem denar, da grem na počitnice. Potrebujem kavo. Potrebujem cigareto. Potrebujem novo službo. Potrebujem partnerja.” Nekako tako se odraža to pri določenih ljudeh v moji bližini. Sama ti dve besedi in pomena teh besed razlikujem. Zelo in morda to nekaterim osebam v moji okolici ni povsem jasno kako in zakaj. V vsem tem času, po vseh teh mojih izkušnjah v življenju, sem ugotovila, da v življenju ne potrebujem veliko stvari za preživetje. Pravzaprav sploh nisem materialist - in to vedo vsi, ki me res poznajo. Zadovoljna sem z malo stvarmi, ki jih imam. Tisti, ki me dejansko ne poznaja… o teh sploh ne bom izgubljala besed. Vsak si v sv...