Preskoči na glavno vsebino

Od vsega, kar se nam zgodi v življenju… sami poskrbimo, kar ostane v nas, v naših spominih

V življenju sem že šla in še grem ter bom še v prihodnosti šla skozi marsikaj… kot mnogi drugi oz. še bolje - kot vsak drugi. Vsak ima svoje “križe in težave,” s katerimi se spopada, jih rešuje ali gre čez njih. Večkrat se opomnim, da nam življenje nalaga samo toliko, koliko ve, da smo zmožni in sposobni prenesti. Nikoli nam ne naloži niti kančka več. Samo toliko, kolikor lahko predelamo…

Kolikor smo si med seboj različni, toliko je tudi različnih načinov, kako se spopadamo s tem, kar nam življenje prinese na naši poti. Včasih bolj uspešno, včasih manj uspešno. A na koncu najdemo način, da uspemo. Vedno. Če ni dobro, še enostavno ni konec. Tale stavek sem si namreč v preteklosti sama velikokrat ponovila. In si ga še ponavljam. Če še ni dobro, enostavno samo pomeni, da še ni konec. Ko bo konec, bo vse dobro.

In čisto od vsega, kar se nam zgodi v življenju… sami poskrbimo, kar ostane v nas, v naših spominih. Predvsem pa, na kakšen način. Ali imamo lepe ali slabe spomine. In poskusimo zadržati v sebi predvsem tiste, najlepše spomine, ki v nas prebudijo najlepše občutke. Ker nam polepšajo dneve in spomine, da s seboj ne nosimo bremena slabih stvari, slabih spominov in konec koncev, vse lažje je na tak način iti skozi življenje, če imamo več dobrih spominov, lepih spominov, tistih, ob katerih nam v srcu postane toplo.

Sama sem pred leti ob izgubi veliko prejokala. Mislim, ja… dejansko ogromno prejokala. Se spominjala vseh tistih “koncev in zaključkov,” ki sem jih bila deležna. In tisočkrat obnavljala možne druge scenarije. Npr. smrt nima možnosti popravkov. Zgodilo se je. Ni možno spremeniti. Mnogi so mi govorili, da se naj že “sprijaznim” s tem. Pa mislim, da ne vedo natančno kaj govorijo. Moje mišljenje. Z nekaterimi dogodki v svojem življenju se ne moreš samo “sprijazniti.” Sploh veš, kaj ti povzročijo v življenju? Kaj točno se dogaja v človeku samem? Sama se s svojimi izgubami nikoli nisem “sprijaznila.” Sem pa jih nekako sprejela in živim naprej. Ker sprejmeš tisto, česar ne moreš spremeniti, mar ne?

Ker sem začela razmišljati tako, da sem ohranjala ljudi v najlepših možnih spominih. Kaj smo skupaj počeli, kako dobro je bilo skupaj z njimi odraščati, kako dobro je bilo kosilo, ki smo ga pojedli skupaj, ob kakšnih življenjskih prelomnicah smo se skupaj veselili, kaj vse smo doživeli… Vse tiste lepe in čudovite spomine, ki mi dajo vedeti, da nisem sama… Da so še nekje blizu mene… Vem… Verjamem v to.


Niti najmanj ni moj namen tega pisanja, da bi ljudje mislili, da ti je sčasoma veliko bolje… Sprejmeš to, kar ne moreš spremeniti… in greš naprej. Še vedno pridejo tisti hudi trenutki, ki te nikoli ne pustijo ravnodušne… Posebej hudi znajo biti posebni dnevi, prazniki, obletnice, … A se ne dam… V spominu ohranjam tiste čudovite spomine, katere sama ohranjam v sebi v posebnem delu srca in ki nikoli ne bodo pozabljeni, zabrisani ali zaprašeni. Ti spomini te ohranjajo pri močeh za nove podvige. Samo poskrbeti moramo, da jih ohranimo v sebi.


Vse to še vedno ne pomeni, da se nikoli več ne zaiskri in zaboli solza, v mojem očesu. Pomeni samo, da imamo radi, sprejmemo in gremo naprej.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Pozitivne misli

EllaTheAngel

Izbira je naša: pozitivne in negativne afirmacije v našem življenju

Vsak sprehod po mestni knjižnici nam ponuja ogromno vrst knjig. Pa naj gre za ljubezenske romane, krajše novele, obvezno šolsko čtivo za domače branje, otroške lahkotne pravljice za lahko noč, leksikoni in enciklopedije, knjige o kuhi in telovadbi, pa knjige za osebno rast,... Ena najboljših pisateljic v zadnjem času je zame lahko rečem, da kar “vsemogočna” Louise L. Hay, ki zna tako pozitivno in razločno, povsem toplo vsakdanje, približati nekatere stvari svojim bralcem, da te kar potegne v branje njenih knjig. Ob vsem tem, pa imaš tako pozitivne občutke, napolni te z energijo in počutiš se enostavno dobro. Zamisliš se nad svojim življenjem, nad svojimi odločitvami, nad svojimi mislimi. Vir
Louise L. Hay je svetovna znana pisateljica in še mnogo več, ki pravi, da je afrimacija pravzaprav vse, kar izrećemo ali mislimo. In ker smo bili tekom življenja mnogokrat “priučeni” k negativnemu razmišljanju, gre večkrat za povsem negativne afirmacije oz. misli, kar pa posledično povzroča tudi ne…

Še znamo biti hvaležni?

Ko smo bili majhni, so nas starši učili, da moramo za vse, kar dobimo, reči: "Hvala." Ne spomnim pa se, da bi nas učili dejansko biti hvaležni za podarjene reči. Rekel si "hvala" in bil srečen s čokolado, liziko, keksi... Ampak, ali smo to jemali zgolj za nekaj samoumevnega ali pa smo bili za prejeto resnično hvaležni? 
Potem, ko smo odrasli, je po moje vse ostalo enako. S tem, da morda nekateri še "hvala" ne znajo več reči, ali pa morda pozabijo... Vse dokler se ne zgodi nekaj "prelomnega" v našem življenju, nekaj kar nas spremeni, ali pa sami dojamemo, da ničesar v življenju ne gre jemati za samoumevno in da smo lahko v življenju hvaležni za toliko stvari...
In naenkrat se nam zdi, da smo lahko hvaležni za vse:  za dom, kjer lahko bivamo, se družimo;za posteljo, kjer lahko zaspimo po napornem dnevu in si spočijemo; za elektriko, da lahko gledamo priljubljeno nadaljevanko, oddajo ali zvemo kaj novega; za družabno igro, ki jo igramo z družino in…