Preskoči na glavno vsebino

Želim ali potrebujem?

Ljudje smo si res zelo različni v razumevanju in razlikovanju teh dveh pojmov. Ali jih enačijo in zamenjujejo ali pa ju strogo ločujejo. V zadnjem času predvsem pri otrocih opažam, da pogosteje uporabljajo besedo “želim.” Na primer otrok v trgovini, ki želi čokolade in topota z nogami” Želim si čokolado!” Kaj pa odrasli? Odrasli pa “potrebujejo.””Potrebujem denar, da grem na počitnice. Potrebujem kavo. Potrebujem cigareto. Potrebujem novo službo. Potrebujem partnerja.” Nekako tako se odraža to pri določenih ljudeh v moji bližini.
Sama ti dve besedi in pomena teh besed razlikujem. Zelo in morda to nekaterim osebam v moji okolici ni povsem jasno kako in zakaj. V vsem tem času, po vseh teh mojih izkušnjah v življenju, sem ugotovila, da v življenju ne potrebujem veliko stvari za preživetje. Pravzaprav sploh nisem materialist - in to vedo vsi, ki me res poznajo. Zadovoljna sem z malo stvarmi, ki jih imam. Tisti, ki me dejansko ne poznaja… o teh sploh ne bom izgubljala besed. Vsak si v svojim mislih ustvari neko prepričanje o določenih osebah na podlagi svojih misli, ki izražajo njihova prepričanja.

Kaj npr. potrebujem v svojem življenju jaz?
  • Potrebujem zrak, da diham in živim.
  • Potrebujem hrano, da nisem lačna in imam energijo za delo.
  • Potrebujem vodo, da nisem žejna in dehidrirana.
  • Potrebujem zdravje, da lahko opravljam vsakodneve napore.
  • Potrebujem domek, da se lahko nekje naspim, skuham hrano, umijem in spočijem.
Kaj si želim v svojem življenju?
  • Želim si prijatelje, da se pogovarjam z njimi in delim svoj čas, razmišljanja in dogodivščine..
  • Želim si partnerja, da si deliva ljubezen, srečo, mir in seveda tudi življenje.
  • Želim si osebne rasti in osebnega miru, da imam rada sebe in vse okrog sebe.
  • Želim si čas zase, da uživam v tišini in počnem stvari, ki jih imam rada.
  • Želim si dobrih odnosov z družino, prijatelji, znanci, sodelavci,...
  • Želim si, da občasno popijem kakšno skodelico čaja, kapučina ali kave.
  • Želim si občasno kakšnega plesa.
Naštetih je nekaj primerov med tem, kaj dejansko potrebujem za življenje po mojem mišljenju in vse ostalo, kar si želim.

Večkrat sem slišala, da ljudje “potrebujejo partnerja,” kar je zame le še eno prepričanje, s katerim se ne strinjam. Partnerja ne potrebujemo, saj lahko dihamo in živimo brez njega. Moramo biti sposobni živeti sami, se sprejeti in imeti radi, ne pa pričakovati, da nam bo vse to dajal naš partner. In če partner odide… bomo izgubljeni v svetu in spet iskali nekoga, da nas dopolni? Pa saj smo mi sami sebi dovolj! Ne rabimo nikogar. Je pa nekaj čisto drugega, da si želimo ob sebi partnerja, s katerim delimo ljubezen, srečo, mir, zadovoljstvo, življenje… Takrat se dve celoti združita in je življenje drugačno. Kljub temu pa vsak zase predstavlja celoto in ne potrebuje nujno nekoga, ki ga dopolnjuje. Sami sebi smo dovolj. In tako je.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Pozitivne misli

EllaTheAngel

Odnosi, komunikacija in še kaj - razmišljanje

Ravno danes sem med brskanjem po spletu našla več zgodb o tem, kako so ljudje razočarani nad odnosi med ljudmi, komunikacijo in nekaj vmes. Npr. ena zgodba je bila o tem, da sta se dve prijateljici zmenili, da bosta skupaj izpeljali neki poslovni projekt. Vse je bilo dogovorjeno in po nekem času si je prijateljica premislila, brez da bi o tem predhodno obvestila prvo. Seveda je bilo prisotno razočaranje, sploh pri prijateljskih odnosih, ko imaš občutek, da lahko nekomu pa res zaupaš… Včasih je bolje sodelovati z tretjo osebo, ki je morda še ne poznaš, ni tvoj prijatelj, imata pa skupni interes, da nekaj na poslovnem področju uspe. Morda se iz tega vidika lahko bolj zaneseš na tretjo osebo, kot pa na prijatelja. Po drugi strani pa – čisti računi – dobri prijatelji. Če si iskren v realnem življenju do prijatelja, ti iskrenost ne bo predstavljala ovire niti na poslovnem področju.
Sama verjamem in si to govorim, dopovedujem tudi takrat, ko se kaj podobnega glede iskrenosti in nezaupanja zg…

Kar te ne ubije, te okrepi

Tole zgodbo sem težko spravila na blog, gre za eno posebno zgodbo, ki ima v sebi toliko bolečine, preteklosti, toliko solza in bolečine. Od nervoze in razkrivanja te zgodbe imam malo lepljive prste in tudi dlani. Ni enostavno... toda tole moram deliti... Zaradi razumevanja. Da ne bi bilo več toliko sodb, stigme, čudnih pogledov in še bolj hudih, kot nož ostrih pripomb. Da ne bi bilo še več sodb in obsojanj. Da bo več srečnih in zdravih ljudi. Da bo več ljubezni na tem svetu, ki ne potrebuje nič drugega kot to - več ljubezni. 
Kako težko je nekomu, ki je nesprejet v družbi, ve samo tisti, ki je to kdaj tudi zares občutil. Še posebej hudo zna biti otroku, ki se počuti nesprejet, neljubljen, "poseben" in ne kot del nečesa. Kajti potem vse to odnese tudi kasneje v življenje. Pa četudi gre samo za šolski razred, učence iz šole, znance. Boli izobčenost, da nisi del nečesa, da so te izločili zaradi "posebnosti," da si sam in osamljen. 
Vsak, ki je kdaj čutil osamljenost …