Preskoči na glavno vsebino

Želim ali potrebujem?

Ljudje smo si res zelo različni v razumevanju in razlikovanju teh dveh pojmov. Ali jih enačijo in zamenjujejo ali pa ju strogo ločujejo. V zadnjem času predvsem pri otrocih opažam, da pogosteje uporabljajo besedo “želim.” Na primer otrok v trgovini, ki želi čokolade in topota z nogami” Želim si čokolado!” Kaj pa odrasli? Odrasli pa “potrebujejo.””Potrebujem denar, da grem na počitnice. Potrebujem kavo. Potrebujem cigareto. Potrebujem novo službo. Potrebujem partnerja.” Nekako tako se odraža to pri določenih ljudeh v moji bližini.
Sama ti dve besedi in pomena teh besed razlikujem. Zelo in morda to nekaterim osebam v moji okolici ni povsem jasno kako in zakaj. V vsem tem času, po vseh teh mojih izkušnjah v življenju, sem ugotovila, da v življenju ne potrebujem veliko stvari za preživetje. Pravzaprav sploh nisem materialist - in to vedo vsi, ki me res poznajo. Zadovoljna sem z malo stvarmi, ki jih imam. Tisti, ki me dejansko ne poznaja… o teh sploh ne bom izgubljala besed. Vsak si v svojim mislih ustvari neko prepričanje o določenih osebah na podlagi svojih misli, ki izražajo njihova prepričanja.

Kaj npr. potrebujem v svojem življenju jaz?
  • Potrebujem zrak, da diham in živim.
  • Potrebujem hrano, da nisem lačna in imam energijo za delo.
  • Potrebujem vodo, da nisem žejna in dehidrirana.
  • Potrebujem zdravje, da lahko opravljam vsakodneve napore.
  • Potrebujem domek, da se lahko nekje naspim, skuham hrano, umijem in spočijem.
Kaj si želim v svojem življenju?
  • Želim si prijatelje, da se pogovarjam z njimi in delim svoj čas, razmišljanja in dogodivščine..
  • Želim si partnerja, da si deliva ljubezen, srečo, mir in seveda tudi življenje.
  • Želim si osebne rasti in osebnega miru, da imam rada sebe in vse okrog sebe.
  • Želim si čas zase, da uživam v tišini in počnem stvari, ki jih imam rada.
  • Želim si dobrih odnosov z družino, prijatelji, znanci, sodelavci,...
  • Želim si, da občasno popijem kakšno skodelico čaja, kapučina ali kave.
  • Želim si občasno kakšnega plesa.
Naštetih je nekaj primerov med tem, kaj dejansko potrebujem za življenje po mojem mišljenju in vse ostalo, kar si želim.

Večkrat sem slišala, da ljudje “potrebujejo partnerja,” kar je zame le še eno prepričanje, s katerim se ne strinjam. Partnerja ne potrebujemo, saj lahko dihamo in živimo brez njega. Moramo biti sposobni živeti sami, se sprejeti in imeti radi, ne pa pričakovati, da nam bo vse to dajal naš partner. In če partner odide… bomo izgubljeni v svetu in spet iskali nekoga, da nas dopolni? Pa saj smo mi sami sebi dovolj! Ne rabimo nikogar. Je pa nekaj čisto drugega, da si želimo ob sebi partnerja, s katerim delimo ljubezen, srečo, mir, zadovoljstvo, življenje… Takrat se dve celoti združita in je življenje drugačno. Kljub temu pa vsak zase predstavlja celoto in ne potrebuje nujno nekoga, ki ga dopolnjuje. Sami sebi smo dovolj. In tako je.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Pozitivne misli

EllaTheAngel

Izbira je naša: pozitivne in negativne afirmacije v našem življenju

Vsak sprehod po mestni knjižnici nam ponuja ogromno vrst knjig. Pa naj gre za ljubezenske romane, krajše novele, obvezno šolsko čtivo za domače branje, otroške lahkotne pravljice za lahko noč, leksikoni in enciklopedije, knjige o kuhi in telovadbi, pa knjige za osebno rast,... Ena najboljših pisateljic v zadnjem času je zame lahko rečem, da kar “vsemogočna” Louise L. Hay, ki zna tako pozitivno in razločno, povsem toplo vsakdanje, približati nekatere stvari svojim bralcem, da te kar potegne v branje njenih knjig. Ob vsem tem, pa imaš tako pozitivne občutke, napolni te z energijo in počutiš se enostavno dobro. Zamisliš se nad svojim življenjem, nad svojimi odločitvami, nad svojimi mislimi. Vir
Louise L. Hay je svetovna znana pisateljica in še mnogo več, ki pravi, da je afrimacija pravzaprav vse, kar izrećemo ali mislimo. In ker smo bili tekom življenja mnogokrat “priučeni” k negativnemu razmišljanju, gre večkrat za povsem negativne afirmacije oz. misli, kar pa posledično povzroča tudi ne…

Še znamo biti hvaležni?

Ko smo bili majhni, so nas starši učili, da moramo za vse, kar dobimo, reči: "Hvala." Ne spomnim pa se, da bi nas učili dejansko biti hvaležni za podarjene reči. Rekel si "hvala" in bil srečen s čokolado, liziko, keksi... Ampak, ali smo to jemali zgolj za nekaj samoumevnega ali pa smo bili za prejeto resnično hvaležni? 
Potem, ko smo odrasli, je po moje vse ostalo enako. S tem, da morda nekateri še "hvala" ne znajo več reči, ali pa morda pozabijo... Vse dokler se ne zgodi nekaj "prelomnega" v našem življenju, nekaj kar nas spremeni, ali pa sami dojamemo, da ničesar v življenju ne gre jemati za samoumevno in da smo lahko v življenju hvaležni za toliko stvari...
In naenkrat se nam zdi, da smo lahko hvaležni za vse:  za dom, kjer lahko bivamo, se družimo;za posteljo, kjer lahko zaspimo po napornem dnevu in si spočijemo; za elektriko, da lahko gledamo priljubljeno nadaljevanko, oddajo ali zvemo kaj novega; za družabno igro, ki jo igramo z družino in…