Preskoči na glavno vsebino

Kako pa kaj tvoja vest?

Zakaj varanje? Kaj sploh pomeni varanje? S čim opredeljujemo varanje? Kaj za koga pomeni zvestoba? Zakaj nekateri zvestobo enačijo z izrazom »copata?«

Vzemimo za primer fanta, tam po 30. letu starosti in mu dajmo ime Andrej. Torej, Andrej ima vse, kar si lahko želi: dobro službo, službena potovanja, dober avto, partnerko, dom, otroka. A več kot očitno mu manjka nekaj, kar pogreša v vsem tem svojem življenju. Še vedno se namreč očitno spogleduje z drugimi ženskami in med njimi velja za »ženskarja.« V glavnem, se rad spogleduje, daje kakšna dvoumna povabila in izkoristi priložnosti za kakšne »neobvezne« poljube ali neobvezni seks, ko jih seveda lahko in se s tem strinja tudi nasprotna stran. Se je že zgodilo, da je za kakšno njegovo afero zvedela tudi njegova partnerka, ki je potem naredila celo »štalo,« potem pa se je vse umirilo in je bilo tako kot prej.

In potem se sprašujem: Ali imata »svobodno razmerje?« Ali se njegova partnerka strinja s tem? Ali mu slepo zaupa, čeprav ve, da je v preteklosti že grešil? Ali pa si zatiska oči pred resnico? Kaj pa otrok? Bo pustilo kakšne posledice na njem? Bo morda mislil, da je pač to ljubezen? Bo kdaj zvedel?

Ne bom posploševala da smo vsi kdaj grešili, niti ne bom svetniška, da bi trdila, da obstajajo ljudje, ki niso nikoli grešili, moj namen definitivno ni s prstom kazati na nikogar. Nisem sodnik. In znameniti rek, ki mi ostaja v spominu: Only God can judge me! Me pa kljub temu zanima, zakaj prihaja do tega? Ali živimo v svetu, kjer vsi v ospredje postavljajo samo sebe in svoj užitek, temu pravim jazjazinjaz sindrom? Ali smo v kaotičnem svetu hitenja pričeli hiteti s tem tempom tudi v ljubezni in romanci, da kaj ne izpustimo? Da je pač potrebno izkoristiti ponujeno priložnost? In potem iz ljubezni se večkrat pojavi v glavi tisti znamenit stavek iz slovenskega filma »Vsaka prikolica se da odklopit, samo pravo orodje rabiš.« Kam nas bo takšno razmišljanje in dejanja v tej smeri pripeljala v prihodnje?

Verjetno mora vsak pri sebi razčistiti, s čim lahko živi on in s čim lahko živi njegov partner oz. partnerka. Sama se težko spopadam s kakšnimi črnimi madeži ali kakšnimi »grehi« na moji vesti, na moji duši. Najbolje se počutim, če ne grešim, da si potem ne potrebujem očitati, se ne borim z občutki krivde in kasneje oproščati sama sebi, ker sem v tistem trenutku ravnala tako, kot sem ravnala. Ker le z mirno vestjo lahko mirno živim naprej svoje življenje. V nasprotnem primeru nimam miru in nisem srečna sama s seboj. 

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Pozitivne misli

EllaTheAngel

Izbira je naša: pozitivne in negativne afirmacije v našem življenju

Vsak sprehod po mestni knjižnici nam ponuja ogromno vrst knjig. Pa naj gre za ljubezenske romane, krajše novele, obvezno šolsko čtivo za domače branje, otroške lahkotne pravljice za lahko noč, leksikoni in enciklopedije, knjige o kuhi in telovadbi, pa knjige za osebno rast,... Ena najboljših pisateljic v zadnjem času je zame lahko rečem, da kar “vsemogočna” Louise L. Hay, ki zna tako pozitivno in razločno, povsem toplo vsakdanje, približati nekatere stvari svojim bralcem, da te kar potegne v branje njenih knjig. Ob vsem tem, pa imaš tako pozitivne občutke, napolni te z energijo in počutiš se enostavno dobro. Zamisliš se nad svojim življenjem, nad svojimi odločitvami, nad svojimi mislimi. Vir
Louise L. Hay je svetovna znana pisateljica in še mnogo več, ki pravi, da je afrimacija pravzaprav vse, kar izrećemo ali mislimo. In ker smo bili tekom življenja mnogokrat “priučeni” k negativnemu razmišljanju, gre večkrat za povsem negativne afirmacije oz. misli, kar pa posledično povzroča tudi ne…

Še znamo biti hvaležni?

Ko smo bili majhni, so nas starši učili, da moramo za vse, kar dobimo, reči: "Hvala." Ne spomnim pa se, da bi nas učili dejansko biti hvaležni za podarjene reči. Rekel si "hvala" in bil srečen s čokolado, liziko, keksi... Ampak, ali smo to jemali zgolj za nekaj samoumevnega ali pa smo bili za prejeto resnično hvaležni? 
Potem, ko smo odrasli, je po moje vse ostalo enako. S tem, da morda nekateri še "hvala" ne znajo več reči, ali pa morda pozabijo... Vse dokler se ne zgodi nekaj "prelomnega" v našem življenju, nekaj kar nas spremeni, ali pa sami dojamemo, da ničesar v življenju ne gre jemati za samoumevno in da smo lahko v življenju hvaležni za toliko stvari...
In naenkrat se nam zdi, da smo lahko hvaležni za vse:  za dom, kjer lahko bivamo, se družimo;za posteljo, kjer lahko zaspimo po napornem dnevu in si spočijemo; za elektriko, da lahko gledamo priljubljeno nadaljevanko, oddajo ali zvemo kaj novega; za družabno igro, ki jo igramo z družino in…