Preskoči na glavno vsebino

Se je že začelo...

A že čutite? Tisti pritisk, ki ga ustvarjajo mediji, trgovine, trgovci, marketing nasploh, ljudje okrog nas in konec koncev, ki si ga ustvarjamo sami, v naših glavah, kako bi naj bilo oz. kako bi »moralo« biti za dneve, ki prihajajo? Saj veste, dnevi okrog adventa, Miklavža in božiča, veseli december in ostalo? Mediji, trgovine, ljudje okrog nas, mi sami... kako bi naj bilo oz. kako bi »moralo« biti v teh dneh. Vsi srečni, vsi veseli, nakupovati dragocenosti za naše najdražje, biti v njihovi družbi, se razumeti, biti srečni, se imeti radi in konec koncev doživeti »božični čudež?«

Potem ves ta pritisk vsega okrog nas, kako bi naj bilo oz. kako bi »moralo« biti... in potem, ko se izkaže, da ljudje tega nimajo, si ne morejo privoščiti ali obstajajo drugi razlogi, da pri njih ni tako »kot bi naj bilo« oz. »kako bi moralo biti«? Kaj potem? Ljudje občutijo stiske, depresije, jokajo, se skrivajo, lažejo... ker nočejo ostalim pokazati, da pa pri njih tega ni, da si tega ne morejo privoščiti ali karkoli jih že pesti.

Obstajajo ljudje, ki so iz različnih razlogov, v tem obdobju nesrečni, žalostni. Morda zaradi neurejenih družinskih vezi, ki nas lahko pestijo celo življenje. Morda zato, ker nimajo več družine, ker se z njo ne razumejo kljub neštetim poskusom, morda zato, ker so se trudili za boljše odnose že v preteklosti, pa se ni obneslo. In potem ta čas, ko se poudarja sreča in dobri medosebni odnosi... še samo posipa sol na že odprto rano.

Obstaja mnogo ljudi, ki si ne morejo privoščiti nakupovanja daril. Življenje nam nujno ne nudi takšnega zaslužka, da bi nam uspelo uspešno krmariti med prejetim dohodkom in vsemi izdatki. In če želiš nekoga obdarovati, je to težko. Seveda obstajajo darila, ki jih lahko narediš sam, za kar potrebuješ tudi nekaj sestavin, ki jih je potrebno nakupiti, sama pa sem opazila, da tudi otroci ne cenijo več toliko takih »domačih« daril. Ponavadi so želje vse večje in večje in tudi katalogi igrač, ki pridejo domov, so takšni, da vse bolj pritegnejo otroke in njihove želje...

Kaj pa če si za te praznike prepuščen sam sebi? Če nimaš partnerja, družinskih članov, s katerim bi preživel te dneve? Kaj če prijatelji nimajo časa? Kaj če so si ustvarili svojo družino in so z njo? Kaj če si sam? Kako krmariti med temi dnevi, da te ne popadejo depresivne misli, slaba volja, tesnoba, napadi panike?

Kaj če ni vse tako, kot bi naj bilo oz. kako bi »moralo« biti?


Bodimo ljudje do soljudi. Spomnimo se ljudi, ki preživljajo stiske, spomnimo se, da vsi nimajo lepega življenja, razumevajoče in tople družine, denarja za nakup najlepših in najdražjih stvari. Imejmo se radi brezpogojno. Svet bo lepši in svetlejši za vse. Pa naj to ne bo samo v tem adventnem času, božiču in ob novem letu. Dajmo biti ljudje, polepšajmo svet. Vsak lahko začne pri sebi, z majhnimi spremembami do drugih. Bodimo ljudje in polepšajmo svet. Z drobnimi stvarmi. 

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Pozitivne misli

EllaTheAngel

Odnosi, komunikacija in še kaj - razmišljanje

Ravno danes sem med brskanjem po spletu našla več zgodb o tem, kako so ljudje razočarani nad odnosi med ljudmi, komunikacijo in nekaj vmes. Npr. ena zgodba je bila o tem, da sta se dve prijateljici zmenili, da bosta skupaj izpeljali neki poslovni projekt. Vse je bilo dogovorjeno in po nekem času si je prijateljica premislila, brez da bi o tem predhodno obvestila prvo. Seveda je bilo prisotno razočaranje, sploh pri prijateljskih odnosih, ko imaš občutek, da lahko nekomu pa res zaupaš… Včasih je bolje sodelovati z tretjo osebo, ki je morda še ne poznaš, ni tvoj prijatelj, imata pa skupni interes, da nekaj na poslovnem področju uspe. Morda se iz tega vidika lahko bolj zaneseš na tretjo osebo, kot pa na prijatelja. Po drugi strani pa – čisti računi – dobri prijatelji. Če si iskren v realnem življenju do prijatelja, ti iskrenost ne bo predstavljala ovire niti na poslovnem področju.
Sama verjamem in si to govorim, dopovedujem tudi takrat, ko se kaj podobnega glede iskrenosti in nezaupanja zg…

Kar te ne ubije, te okrepi

Tole zgodbo sem težko spravila na blog, gre za eno posebno zgodbo, ki ima v sebi toliko bolečine, preteklosti, toliko solza in bolečine. Od nervoze in razkrivanja te zgodbe imam malo lepljive prste in tudi dlani. Ni enostavno... toda tole moram deliti... Zaradi razumevanja. Da ne bi bilo več toliko sodb, stigme, čudnih pogledov in še bolj hudih, kot nož ostrih pripomb. Da ne bi bilo še več sodb in obsojanj. Da bo več srečnih in zdravih ljudi. Da bo več ljubezni na tem svetu, ki ne potrebuje nič drugega kot to - več ljubezni. 
Kako težko je nekomu, ki je nesprejet v družbi, ve samo tisti, ki je to kdaj tudi zares občutil. Še posebej hudo zna biti otroku, ki se počuti nesprejet, neljubljen, "poseben" in ne kot del nečesa. Kajti potem vse to odnese tudi kasneje v življenje. Pa četudi gre samo za šolski razred, učence iz šole, znance. Boli izobčenost, da nisi del nečesa, da so te izločili zaradi "posebnosti," da si sam in osamljen. 
Vsak, ki je kdaj čutil osamljenost …