Preskoči na glavno vsebino

Se je že začelo...

A že čutite? Tisti pritisk, ki ga ustvarjajo mediji, trgovine, trgovci, marketing nasploh, ljudje okrog nas in konec koncev, ki si ga ustvarjamo sami, v naših glavah, kako bi naj bilo oz. kako bi »moralo« biti za dneve, ki prihajajo? Saj veste, dnevi okrog adventa, Miklavža in božiča, veseli december in ostalo? Mediji, trgovine, ljudje okrog nas, mi sami... kako bi naj bilo oz. kako bi »moralo« biti v teh dneh. Vsi srečni, vsi veseli, nakupovati dragocenosti za naše najdražje, biti v njihovi družbi, se razumeti, biti srečni, se imeti radi in konec koncev doživeti »božični čudež?«

Potem ves ta pritisk vsega okrog nas, kako bi naj bilo oz. kako bi »moralo« biti... in potem, ko se izkaže, da ljudje tega nimajo, si ne morejo privoščiti ali obstajajo drugi razlogi, da pri njih ni tako »kot bi naj bilo« oz. »kako bi moralo biti«? Kaj potem? Ljudje občutijo stiske, depresije, jokajo, se skrivajo, lažejo... ker nočejo ostalim pokazati, da pa pri njih tega ni, da si tega ne morejo privoščiti ali karkoli jih že pesti.

Obstajajo ljudje, ki so iz različnih razlogov, v tem obdobju nesrečni, žalostni. Morda zaradi neurejenih družinskih vezi, ki nas lahko pestijo celo življenje. Morda zato, ker nimajo več družine, ker se z njo ne razumejo kljub neštetim poskusom, morda zato, ker so se trudili za boljše odnose že v preteklosti, pa se ni obneslo. In potem ta čas, ko se poudarja sreča in dobri medosebni odnosi... še samo posipa sol na že odprto rano.

Obstaja mnogo ljudi, ki si ne morejo privoščiti nakupovanja daril. Življenje nam nujno ne nudi takšnega zaslužka, da bi nam uspelo uspešno krmariti med prejetim dohodkom in vsemi izdatki. In če želiš nekoga obdarovati, je to težko. Seveda obstajajo darila, ki jih lahko narediš sam, za kar potrebuješ tudi nekaj sestavin, ki jih je potrebno nakupiti, sama pa sem opazila, da tudi otroci ne cenijo več toliko takih »domačih« daril. Ponavadi so želje vse večje in večje in tudi katalogi igrač, ki pridejo domov, so takšni, da vse bolj pritegnejo otroke in njihove želje...

Kaj pa če si za te praznike prepuščen sam sebi? Če nimaš partnerja, družinskih članov, s katerim bi preživel te dneve? Kaj če prijatelji nimajo časa? Kaj če so si ustvarili svojo družino in so z njo? Kaj če si sam? Kako krmariti med temi dnevi, da te ne popadejo depresivne misli, slaba volja, tesnoba, napadi panike?

Kaj če ni vse tako, kot bi naj bilo oz. kako bi »moralo« biti?


Bodimo ljudje do soljudi. Spomnimo se ljudi, ki preživljajo stiske, spomnimo se, da vsi nimajo lepega življenja, razumevajoče in tople družine, denarja za nakup najlepših in najdražjih stvari. Imejmo se radi brezpogojno. Svet bo lepši in svetlejši za vse. Pa naj to ne bo samo v tem adventnem času, božiču in ob novem letu. Dajmo biti ljudje, polepšajmo svet. Vsak lahko začne pri sebi, z majhnimi spremembami do drugih. Bodimo ljudje in polepšajmo svet. Z drobnimi stvarmi. 

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Pozitivne misli

EllaTheAngel

Izbira je naša: pozitivne in negativne afirmacije v našem življenju

Vsak sprehod po mestni knjižnici nam ponuja ogromno vrst knjig. Pa naj gre za ljubezenske romane, krajše novele, obvezno šolsko čtivo za domače branje, otroške lahkotne pravljice za lahko noč, leksikoni in enciklopedije, knjige o kuhi in telovadbi, pa knjige za osebno rast,... Ena najboljših pisateljic v zadnjem času je zame lahko rečem, da kar “vsemogočna” Louise L. Hay, ki zna tako pozitivno in razločno, povsem toplo vsakdanje, približati nekatere stvari svojim bralcem, da te kar potegne v branje njenih knjig. Ob vsem tem, pa imaš tako pozitivne občutke, napolni te z energijo in počutiš se enostavno dobro. Zamisliš se nad svojim življenjem, nad svojimi odločitvami, nad svojimi mislimi. Vir
Louise L. Hay je svetovna znana pisateljica in še mnogo več, ki pravi, da je afrimacija pravzaprav vse, kar izrećemo ali mislimo. In ker smo bili tekom življenja mnogokrat “priučeni” k negativnemu razmišljanju, gre večkrat za povsem negativne afirmacije oz. misli, kar pa posledično povzroča tudi ne…

Še znamo biti hvaležni?

Ko smo bili majhni, so nas starši učili, da moramo za vse, kar dobimo, reči: "Hvala." Ne spomnim pa se, da bi nas učili dejansko biti hvaležni za podarjene reči. Rekel si "hvala" in bil srečen s čokolado, liziko, keksi... Ampak, ali smo to jemali zgolj za nekaj samoumevnega ali pa smo bili za prejeto resnično hvaležni? 
Potem, ko smo odrasli, je po moje vse ostalo enako. S tem, da morda nekateri še "hvala" ne znajo več reči, ali pa morda pozabijo... Vse dokler se ne zgodi nekaj "prelomnega" v našem življenju, nekaj kar nas spremeni, ali pa sami dojamemo, da ničesar v življenju ne gre jemati za samoumevno in da smo lahko v življenju hvaležni za toliko stvari...
In naenkrat se nam zdi, da smo lahko hvaležni za vse:  za dom, kjer lahko bivamo, se družimo;za posteljo, kjer lahko zaspimo po napornem dnevu in si spočijemo; za elektriko, da lahko gledamo priljubljeno nadaljevanko, oddajo ali zvemo kaj novega; za družabno igro, ki jo igramo z družino in…