Preskoči na glavno vsebino

Pay with poem

Zadnjič sem prebrala, da bo spet tisti dan, ko lahko svojo kavo plačaš s poezijo. Tega še nikoli nisem naredila, mi je pa ideja silno zanimiva. Takoj sem se začela spraševati, ali morda še najdem v sebi tisto pesniško navdušenje, ki sem ga nekoč tako zelo rada dajala na papir?



Že moje osnovnošolske sanje o tem, da bom nekoč pesnica, pisateljica, znana kot naslednja Carrie Bradshaw, so me vodile tja, kjer je moje srce našlo mir. Med pisanje. In branje knjig. Kasneje v življenju, me je pot zanesla v druge smeri, vendar to ni spremenilo mojega srca. Občasno me je pot še vedno zanašala tja, kjer sem našla svoj mir – v pisanje.

»Tisti, ki ga ljubim, mi daje zalet. Tisti, ki ga ljubim, me zapira v kletko. Je mar res, da ptice v kletki najlepše pojo?« To je bil verz dejansko verz mojega življenja. Ko sem v življenju šla skozi najhujše stvari, sem vedno in povsod našla čas in svoja čustva izlila na papir. In takrat so nastale najlepše pesmi, na katere sem še danes najbolj ponosna. Kar daš od srca, pride do srca.

In ko sem prebrala, da bo 21. marca 2016 spet dan, ko plačaš kavo s svojo poezijo... moje misli so spet zatavale... in najlepši verz, ki se mi je isti tren porodil v glavi, je bil vezan na neko bolečo preizkušnjo z moje preteklosti.

Če vas zanima kje boste lahko 21. marca kovali vaše verze, si lahko seznam kavarn ogledate tukaj:


V vsem tem času pa imate dovolj časa, da se poglobite vase, v svoje srce in svoja čustva... pustite, da vas vodi srce. Kjer se bo ustavilo, tam je. Pa srečno!

EllaTheAngel

Komentarji

  1. I need to say that the data here was the most finish that I discovered wherever. I am positively bookmarking this to return and read later.
    Pest Control Sydney

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Pozitivne misli

EllaTheAngel

Odnosi, komunikacija in še kaj - razmišljanje

Ravno danes sem med brskanjem po spletu našla več zgodb o tem, kako so ljudje razočarani nad odnosi med ljudmi, komunikacijo in nekaj vmes. Npr. ena zgodba je bila o tem, da sta se dve prijateljici zmenili, da bosta skupaj izpeljali neki poslovni projekt. Vse je bilo dogovorjeno in po nekem času si je prijateljica premislila, brez da bi o tem predhodno obvestila prvo. Seveda je bilo prisotno razočaranje, sploh pri prijateljskih odnosih, ko imaš občutek, da lahko nekomu pa res zaupaš… Včasih je bolje sodelovati z tretjo osebo, ki je morda še ne poznaš, ni tvoj prijatelj, imata pa skupni interes, da nekaj na poslovnem področju uspe. Morda se iz tega vidika lahko bolj zaneseš na tretjo osebo, kot pa na prijatelja. Po drugi strani pa – čisti računi – dobri prijatelji. Če si iskren v realnem življenju do prijatelja, ti iskrenost ne bo predstavljala ovire niti na poslovnem področju.
Sama verjamem in si to govorim, dopovedujem tudi takrat, ko se kaj podobnega glede iskrenosti in nezaupanja zg…

Kar te ne ubije, te okrepi

Tole zgodbo sem težko spravila na blog, gre za eno posebno zgodbo, ki ima v sebi toliko bolečine, preteklosti, toliko solza in bolečine. Od nervoze in razkrivanja te zgodbe imam malo lepljive prste in tudi dlani. Ni enostavno... toda tole moram deliti... Zaradi razumevanja. Da ne bi bilo več toliko sodb, stigme, čudnih pogledov in še bolj hudih, kot nož ostrih pripomb. Da ne bi bilo še več sodb in obsojanj. Da bo več srečnih in zdravih ljudi. Da bo več ljubezni na tem svetu, ki ne potrebuje nič drugega kot to - več ljubezni. 
Kako težko je nekomu, ki je nesprejet v družbi, ve samo tisti, ki je to kdaj tudi zares občutil. Še posebej hudo zna biti otroku, ki se počuti nesprejet, neljubljen, "poseben" in ne kot del nečesa. Kajti potem vse to odnese tudi kasneje v življenje. Pa četudi gre samo za šolski razred, učence iz šole, znance. Boli izobčenost, da nisi del nečesa, da so te izločili zaradi "posebnosti," da si sam in osamljen. 
Vsak, ki je kdaj čutil osamljenost …