Preskoči na glavno vsebino

Pay with poem

Zadnjič sem prebrala, da bo spet tisti dan, ko lahko svojo kavo plačaš s poezijo. Tega še nikoli nisem naredila, mi je pa ideja silno zanimiva. Takoj sem se začela spraševati, ali morda še najdem v sebi tisto pesniško navdušenje, ki sem ga nekoč tako zelo rada dajala na papir?



Že moje osnovnošolske sanje o tem, da bom nekoč pesnica, pisateljica, znana kot naslednja Carrie Bradshaw, so me vodile tja, kjer je moje srce našlo mir. Med pisanje. In branje knjig. Kasneje v življenju, me je pot zanesla v druge smeri, vendar to ni spremenilo mojega srca. Občasno me je pot še vedno zanašala tja, kjer sem našla svoj mir – v pisanje.

»Tisti, ki ga ljubim, mi daje zalet. Tisti, ki ga ljubim, me zapira v kletko. Je mar res, da ptice v kletki najlepše pojo?« To je bil verz dejansko verz mojega življenja. Ko sem v življenju šla skozi najhujše stvari, sem vedno in povsod našla čas in svoja čustva izlila na papir. In takrat so nastale najlepše pesmi, na katere sem še danes najbolj ponosna. Kar daš od srca, pride do srca.

In ko sem prebrala, da bo 21. marca 2016 spet dan, ko plačaš kavo s svojo poezijo... moje misli so spet zatavale... in najlepši verz, ki se mi je isti tren porodil v glavi, je bil vezan na neko bolečo preizkušnjo z moje preteklosti.

Če vas zanima kje boste lahko 21. marca kovali vaše verze, si lahko seznam kavarn ogledate tukaj:


V vsem tem času pa imate dovolj časa, da se poglobite vase, v svoje srce in svoja čustva... pustite, da vas vodi srce. Kjer se bo ustavilo, tam je. Pa srečno!

EllaTheAngel

Komentarji

  1. I need to say that the data here was the most finish that I discovered wherever. I am positively bookmarking this to return and read later.
    Pest Control Sydney

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Pozitivne misli

EllaTheAngel

Izbira je naša: pozitivne in negativne afirmacije v našem življenju

Vsak sprehod po mestni knjižnici nam ponuja ogromno vrst knjig. Pa naj gre za ljubezenske romane, krajše novele, obvezno šolsko čtivo za domače branje, otroške lahkotne pravljice za lahko noč, leksikoni in enciklopedije, knjige o kuhi in telovadbi, pa knjige za osebno rast,... Ena najboljših pisateljic v zadnjem času je zame lahko rečem, da kar “vsemogočna” Louise L. Hay, ki zna tako pozitivno in razločno, povsem toplo vsakdanje, približati nekatere stvari svojim bralcem, da te kar potegne v branje njenih knjig. Ob vsem tem, pa imaš tako pozitivne občutke, napolni te z energijo in počutiš se enostavno dobro. Zamisliš se nad svojim življenjem, nad svojimi odločitvami, nad svojimi mislimi. Vir
Louise L. Hay je svetovna znana pisateljica in še mnogo več, ki pravi, da je afrimacija pravzaprav vse, kar izrećemo ali mislimo. In ker smo bili tekom življenja mnogokrat “priučeni” k negativnemu razmišljanju, gre večkrat za povsem negativne afirmacije oz. misli, kar pa posledično povzroča tudi ne…

Še znamo biti hvaležni?

Ko smo bili majhni, so nas starši učili, da moramo za vse, kar dobimo, reči: "Hvala." Ne spomnim pa se, da bi nas učili dejansko biti hvaležni za podarjene reči. Rekel si "hvala" in bil srečen s čokolado, liziko, keksi... Ampak, ali smo to jemali zgolj za nekaj samoumevnega ali pa smo bili za prejeto resnično hvaležni? 
Potem, ko smo odrasli, je po moje vse ostalo enako. S tem, da morda nekateri še "hvala" ne znajo več reči, ali pa morda pozabijo... Vse dokler se ne zgodi nekaj "prelomnega" v našem življenju, nekaj kar nas spremeni, ali pa sami dojamemo, da ničesar v življenju ne gre jemati za samoumevno in da smo lahko v življenju hvaležni za toliko stvari...
In naenkrat se nam zdi, da smo lahko hvaležni za vse:  za dom, kjer lahko bivamo, se družimo;za posteljo, kjer lahko zaspimo po napornem dnevu in si spočijemo; za elektriko, da lahko gledamo priljubljeno nadaljevanko, oddajo ali zvemo kaj novega; za družabno igro, ki jo igramo z družino in…