Včeraj sem opravila
tedenski nakup živil in sicer v trgovskem centru. Ponavadi se vedno odpravim v
kakšen trgovski center, ker imam potem vse na enem mestu in tudi izbira je
večja. Potem, ko sem ugotovila, da je težko bilo najti samo parkirno mesto, sem
že lahko sklepala, da bo v trgovskem centru kar gneča. In nisem se niti najmanj
motila. Več kot očitno je bilo, da se je začela decembrska nakupovalna mrzlica.
Težko si prišel do polic,
da bi z njih vzel želeni artikel. Ljudje se drenjajo pred policami,
razmišljajo, ob sebi držijo vozičke... saj razumete kaj mislim. Nakupovanje namreč.
Tudi hodniki med policami so v teh dneh, kljub običajni širini, preozki, da bi
lahko normalno s košarico prišel mimo. Ker je toliko ljudi, ki zapirajo pot in
postavajo pred policami. Seveda, potem lahko srečamo v taki gneči tudi prijatelje, znance,
sorodnike... Vsekakor se ustavimo, pozdravimo in rečemo besedo ali dve v teh
dneh, povprašamo po zdravju, kaj se dogaja in ustvarjamo še dodatno gnečo v
trgovinah med hodniki, policami.
In ko že imaš srečo, se
prebiješ skozi vse te preozke prehode in upaš, da si vzel vse, kar potrebuješ,
prideš do blagajne. V teh dneh običajno dela veliko več blagajn kot recimo ob »običajnih«
dnevih. Moram priznati, da se podoben, ampak manjši val kupcev pred blagajnami
pojavi tudi, če se na poti iz službe ustaviš v trgovini, da nakupiš najnujnejše
stvari. Vendar pa kljub vsemu ni tako zelo hudo.
Torej blagajna. Včerajšnja gneča
pred blagajnami je segala daleč v prehode med policami. Pred vsemi delujočimi blagajnami. Edino
tiste »ta hitre« blagajne, kjer si lahko sam poskeniraš nabran asortiman in
plačaš. Če imaš res kakšno košarico izdelkov ali pa si spreten s skeniranjem
izdelkov seveda, toplo priporočam takšne blagajne. Vendar se večkrat zgodi, da
na te blagajne »zalutajo« duše, ki nimajo pojma kako se tem blagajnam streže,
desetkrat obrnejo artikel, da najdejo črtno kodo in jo poskenirajo ... Vsi se
učimo nekih novih stvari, vsi potrebujemo čas, vendar pa moram priznati, da me
v teh dneh, ko je res gneča in kopica ljudi čaka na vrsto pred blagajnami,
moti, če pridejo na »ta hitre blagajne« ljudje, s polnimi vozički, ki pa povrhu
vsega še nimajo kilometrine za skeniranje izdelkov na takih blagajnah.
Ko sem se prebila skozi vse
te »križe in težave« v gneči trgovine, sem naletela na znance, k katerimi se nismo
videli že ogromno let in ker prebivajo v drugem kraju, smo tudi mi pred
stojnicami, ki v trgovskih centrih običajno ne stojijo, vendar ob teh
prazničnih dneh, ki prihajajo, so redna stalnica na že tako prepolnih hodnikih,
poklepetali o preteklosti in »kaj se dogaja.« Seveda hitro pade predlog, da
gremo poklepetat nekam na kavo.
V trgovskih centrih se
običajno najde več kavarn, kjer se lahko usedeš, poklepetaš in spočiješ. Vsekakor
ob običajnih dnevih skozi celo leto ni nikoli takšne gneče, da ne bi našel
kakšne proste mize, kot pa v decembrskih dneh, ko se že pozna gneča in
drenjanje ljudi v njih. Končno smo našli prosto mesto, kjer smo se posedli in
poklepetali. Seveda ob poslovitvi, je bilo potrebno še iti čez cel trgovski
center, skozi vso to gnečo, do parkirišča in seveda pot domov.
Ne morem povedati, da mi
je všeč vsa ta gneča in nakupovalna decembrska mrzlica. Skozi trgovino si rada
vzamem čas, da se sprehodim in nakupim tisto, kar potrebujem. Čeprav nerada
nakupujem, je nabava prehrambenih in podobnih izdelkov za vsakdanje življenje
nuja, brez katere ne morem. Hkrati pa se v trgovino odpravim večkrat po manj
stvari, ravno zato, da se mi npr. zelenjava ne pokvari prej, kot jo porabim. In
tako večkrat opazim, da ljudje dejansko pretiravajo z vso to decembrsko
nakupovalno mrzlico. Sploh z darili, ko začnejo nakupovati že zelo zgodaj. Sicer
je lepo, če lahko nekomu nekaj podariš – nič nimam proti temu. Vendar so
najlepša darila tista, ki jih ne moremo kupiti – to je naš čas, ki ga posvetimo
drugim in se z njimi družimo in naša ljubezen. Vse ostalo je samo dodana
vrednost. Imejmo se radi in si podarimo čas. Pa bo decembrska nakupovalna
mrzlica izgledala veliko bolje...
Komentarji
Objavite komentar