Preskoči na glavno vsebino

Najboljše darilo ste vi!

Ljudje skozi čas postajajo materialisti. Tega se naučijo. Tako z njimi delajo starši, dedki in babice, tete in strici, sorodniki... Že od otroštva jih za rojstne dneve, praznike in takrat, ko so po njihovem mnenju »pridni«,« zasipajo z darili. In večinoma gre za darila materialne vrednosti. In tako otroci dobivajo informacije, da so materialne stvari nagrada za to, če delajo tako, kot od njih želijo in pričakujejo starejši od njih – kar ustvarja njihovo prepričanje in dejanja kasneje, ko sami postanejo starši. In vrtimo se v začaranem krogu.

Z leti, ko odraščaš, nekateri ugotovijo, da te materialne stvari ne osrečijo. Ja, rabiš streho nad glavo, posteljo, kjer lahko spiš, hrano, da nisi lačen, ... vendar ali rabimo nov telefon, ker nam stari ni več všeč in je preprosto »stari,« čeprav odlično deluje? Ali rabimo večji televizor, samo zato, ker ga ima sosed? Ali otroci rabijo na stotine igračk, če se lahko naenkrat igrajo samo z eno?

In v teh prazničnih dneh, ki prihajajo, se spet poraja vprašanje, ali je potrebno vse okrog nas zasipati z darili? Zakaj jim ne podarimo čas, ljubezen, pogovor, druženja z ljudmi, ki so nam dragi? A ni to smisel življenja, teh praznikov in naše sreče?

Ena najboljši reklam, ki se vrti v zadnjem času, je definitivno od trgovskega ponudnika.




Dajmo si podarit čas, druženje, ljubezen, pogovor in razumevanje. Dajmo si darilo oproščanja in bodimo hvaležni, da so ljudje z nami, da smo mi lahko z njimi, vsak dan, ne samo ob posebnih priložnostih, ob praznikih. Veselimo se nematerialnih stvari in bodimo človek do sočloveka. Tako bomo veliko bolj srečni, saj sreče ne moremo kupiti. Bodimo dobri, pomagajmo si in svet bo lepši. Pa ne samo za praznike, temveč vsak dan. Imejmo se radi, kajti najboljše darilo ste vi!  

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Pozitivne misli

EllaTheAngel

Odnosi, komunikacija in še kaj - razmišljanje

Ravno danes sem med brskanjem po spletu našla več zgodb o tem, kako so ljudje razočarani nad odnosi med ljudmi, komunikacijo in nekaj vmes. Npr. ena zgodba je bila o tem, da sta se dve prijateljici zmenili, da bosta skupaj izpeljali neki poslovni projekt. Vse je bilo dogovorjeno in po nekem času si je prijateljica premislila, brez da bi o tem predhodno obvestila prvo. Seveda je bilo prisotno razočaranje, sploh pri prijateljskih odnosih, ko imaš občutek, da lahko nekomu pa res zaupaš… Včasih je bolje sodelovati z tretjo osebo, ki je morda še ne poznaš, ni tvoj prijatelj, imata pa skupni interes, da nekaj na poslovnem področju uspe. Morda se iz tega vidika lahko bolj zaneseš na tretjo osebo, kot pa na prijatelja. Po drugi strani pa – čisti računi – dobri prijatelji. Če si iskren v realnem življenju do prijatelja, ti iskrenost ne bo predstavljala ovire niti na poslovnem področju.
Sama verjamem in si to govorim, dopovedujem tudi takrat, ko se kaj podobnega glede iskrenosti in nezaupanja zg…

Kar te ne ubije, te okrepi

Tole zgodbo sem težko spravila na blog, gre za eno posebno zgodbo, ki ima v sebi toliko bolečine, preteklosti, toliko solza in bolečine. Od nervoze in razkrivanja te zgodbe imam malo lepljive prste in tudi dlani. Ni enostavno... toda tole moram deliti... Zaradi razumevanja. Da ne bi bilo več toliko sodb, stigme, čudnih pogledov in še bolj hudih, kot nož ostrih pripomb. Da ne bi bilo še več sodb in obsojanj. Da bo več srečnih in zdravih ljudi. Da bo več ljubezni na tem svetu, ki ne potrebuje nič drugega kot to - več ljubezni. 
Kako težko je nekomu, ki je nesprejet v družbi, ve samo tisti, ki je to kdaj tudi zares občutil. Še posebej hudo zna biti otroku, ki se počuti nesprejet, neljubljen, "poseben" in ne kot del nečesa. Kajti potem vse to odnese tudi kasneje v življenje. Pa četudi gre samo za šolski razred, učence iz šole, znance. Boli izobčenost, da nisi del nečesa, da so te izločili zaradi "posebnosti," da si sam in osamljen. 
Vsak, ki je kdaj čutil osamljenost …