Preskoči na glavno vsebino

Will you love me? Even with my dark side?

Naslov tega bloga je v bistu del pesmi priljubljene in ene mojih najljubših pevk, Kelly Clarkson. Naslov komada je Dark side.  V prevodu pomeni, da se sprašujemo, če nas bo nekdo ljubil tudi z našo temno platjo. 
Sprašujem se, če je takšna ljubezen še resnično možna. Pa naj gre za ljubezen v družini, med prijatelji ali med partnerji. Ali smo še sposobni ljubiti tudi vse temne plati, ki jih imajo ljudje? Ali so še drugi ljudje pripravljeni ljubiti vse naše temne plati, ki jih skrivamo pred drugimi ljudmi? Ali temu rečemo tista brezpogojna ljubezen? Včasih se resnično sprašujem, ali je to še možno, kajti dandanes zgleda, da ima vse prehitri tempo v življenju. Menjavanje partnerstev. Zapuščanje prijateljstev. Družinska nesoglasja. Kaj pa prijazen stisk roke, ko je nekomu hudo? Objem, ki ga potrebujemo, ko smo žalostni? Jokanje skupaj z nami? Veselje skupaj z nami? Ne glede na vse naše temne stari? 

Preveč se danes poudarja "jaz, jaz in jaz sindrom". Da si samo sebi najbolj pomemben. Takoj ko ti nekaj ni prav, odidi, ker sam sebi si najbolj pomemben. Pa je res tako? 

Sama pred svetom skrivam marsikaj, kar se dogaja v meni. Lahko bi rekla, da je to tista moja "temna stran." Saj veste, dekletu ni všeč neka nepravilnost na obrazu in jo prekrije z make up-om. Sama sem se večkrat znašla  v situaciji, ko sem nekomu želela povedati kaj mi leži na duši, pa so me ponavadi preglasili s svojimi problemi. Ker njihovi problemi so večji in pravi in resni problemi.  Dobiš občutek, da je vse lari-fari, če nimaš partnerja, moža ali bivšega moža, otrok ali tašče, ki ti povzročajo probleme. Ker to so resni problemi. Če imaš kakršne koli druge težave, si neslišen. No, vsaj jaz sem bila... In zato sem  svoje težave vztrajno nalagala v sebi... in postali so moja temna stran. 


Everybody's got a dark side
Do you love me?
Can you love mine?
Nobody's a picture perfect
But we're worth it
You know that we're worth it
Will you love me?
Even with my dark side?
Like a diamond
From black dust
It's hard to know
It can become
If you give up
So don't give up on me
Please remind me who I really am

Komentarji

  1. Js mislim da ja (večni romantik kaj;)). Mislim pa da teh oseb spet ni veliko. Ampak bistvo da so. In verjamem, da če verjameš, da je temu tako tudi pridejo v tvoje življenje taki.

    To da večina samo o sebi govori je pa današnja žalost ja. Večina se splh ne zna več pogovarjat - tko dialog, ne sam jaz, jaz pa moji otroc, pa moji starši pa moji, moji moji... To sploh v službi opazim in sem se skor čist odvadla govor o sebi. Pa eni mislijo, da nas res čisto vsako mnenje o vsaki stvari od njih zanima. Pa nas ne!!! :)
    Ne bi rekla, da skrivam, samo ne delim kar z vsakim in cenim zasebnost.

    In žal se zdi, da imajo ljudje bolj kot dejanske probleme, bolj probleme sami s sabo pa da jim manjka pozornosti in potem rabijo govort same 'drama' stvari, samo da majo poslušalce in novo drama. Blajk družba v kaeri živimo :( Ampak izjeme s(m)o!

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Včasih se mi zdi, da se ljudje do drugih (partnerja, otrok,...) obnašajo preveč lastniško... kot da so njihovi in je to nekaj samoumevnega... sama pa sem z leti dobila čisto drugačen pogled na svet in dogajanje... Sama v sebi skrivam veliko bolečine in brazgotin na duši, ki so jih pustile stvari, ljudje in dogodki, čez katere sem šla. Ponavadi o tem ne govorim, razen z mojimi najbližjimi oz. s tistimi, za katere mislim in čutim da smo si blizu. Se pa pogosto sprašujem, če bo še kdo zbežal od mene, ker mu bo ta moja "temna stran" preveč temna?
      Hvala ti Ara na tvojem mnenju. Se strinjam s tabo! Nekatere stvari enostavno niso za vse!

      Izbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Pozitivne misli

EllaTheAngel

Izbira je naša: pozitivne in negativne afirmacije v našem življenju

Vsak sprehod po mestni knjižnici nam ponuja ogromno vrst knjig. Pa naj gre za ljubezenske romane, krajše novele, obvezno šolsko čtivo za domače branje, otroške lahkotne pravljice za lahko noč, leksikoni in enciklopedije, knjige o kuhi in telovadbi, pa knjige za osebno rast,... Ena najboljših pisateljic v zadnjem času je zame lahko rečem, da kar “vsemogočna” Louise L. Hay, ki zna tako pozitivno in razločno, povsem toplo vsakdanje, približati nekatere stvari svojim bralcem, da te kar potegne v branje njenih knjig. Ob vsem tem, pa imaš tako pozitivne občutke, napolni te z energijo in počutiš se enostavno dobro. Zamisliš se nad svojim življenjem, nad svojimi odločitvami, nad svojimi mislimi. Vir
Louise L. Hay je svetovna znana pisateljica in še mnogo več, ki pravi, da je afrimacija pravzaprav vse, kar izrećemo ali mislimo. In ker smo bili tekom življenja mnogokrat “priučeni” k negativnemu razmišljanju, gre večkrat za povsem negativne afirmacije oz. misli, kar pa posledično povzroča tudi ne…

Še znamo biti hvaležni?

Ko smo bili majhni, so nas starši učili, da moramo za vse, kar dobimo, reči: "Hvala." Ne spomnim pa se, da bi nas učili dejansko biti hvaležni za podarjene reči. Rekel si "hvala" in bil srečen s čokolado, liziko, keksi... Ampak, ali smo to jemali zgolj za nekaj samoumevnega ali pa smo bili za prejeto resnično hvaležni? 
Potem, ko smo odrasli, je po moje vse ostalo enako. S tem, da morda nekateri še "hvala" ne znajo več reči, ali pa morda pozabijo... Vse dokler se ne zgodi nekaj "prelomnega" v našem življenju, nekaj kar nas spremeni, ali pa sami dojamemo, da ničesar v življenju ne gre jemati za samoumevno in da smo lahko v življenju hvaležni za toliko stvari...
In naenkrat se nam zdi, da smo lahko hvaležni za vse:  za dom, kjer lahko bivamo, se družimo;za posteljo, kjer lahko zaspimo po napornem dnevu in si spočijemo; za elektriko, da lahko gledamo priljubljeno nadaljevanko, oddajo ali zvemo kaj novega; za družabno igro, ki jo igramo z družino in…