Preskoči na glavno vsebino

Will you love me? Even with my dark side?

Naslov tega bloga je v bistu del pesmi priljubljene in ene mojih najljubših pevk, Kelly Clarkson. Naslov komada je Dark side.  V prevodu pomeni, da se sprašujemo, če nas bo nekdo ljubil tudi z našo temno platjo. 
Sprašujem se, če je takšna ljubezen še resnično možna. Pa naj gre za ljubezen v družini, med prijatelji ali med partnerji. Ali smo še sposobni ljubiti tudi vse temne plati, ki jih imajo ljudje? Ali so še drugi ljudje pripravljeni ljubiti vse naše temne plati, ki jih skrivamo pred drugimi ljudmi? Ali temu rečemo tista brezpogojna ljubezen? Včasih se resnično sprašujem, ali je to še možno, kajti dandanes zgleda, da ima vse prehitri tempo v življenju. Menjavanje partnerstev. Zapuščanje prijateljstev. Družinska nesoglasja. Kaj pa prijazen stisk roke, ko je nekomu hudo? Objem, ki ga potrebujemo, ko smo žalostni? Jokanje skupaj z nami? Veselje skupaj z nami? Ne glede na vse naše temne stari? 

Preveč se danes poudarja "jaz, jaz in jaz sindrom". Da si samo sebi najbolj pomemben. Takoj ko ti nekaj ni prav, odidi, ker sam sebi si najbolj pomemben. Pa je res tako? 

Sama pred svetom skrivam marsikaj, kar se dogaja v meni. Lahko bi rekla, da je to tista moja "temna stran." Saj veste, dekletu ni všeč neka nepravilnost na obrazu in jo prekrije z make up-om. Sama sem se večkrat znašla  v situaciji, ko sem nekomu želela povedati kaj mi leži na duši, pa so me ponavadi preglasili s svojimi problemi. Ker njihovi problemi so večji in pravi in resni problemi.  Dobiš občutek, da je vse lari-fari, če nimaš partnerja, moža ali bivšega moža, otrok ali tašče, ki ti povzročajo probleme. Ker to so resni problemi. Če imaš kakršne koli druge težave, si neslišen. No, vsaj jaz sem bila... In zato sem  svoje težave vztrajno nalagala v sebi... in postali so moja temna stran. 


Everybody's got a dark side
Do you love me?
Can you love mine?
Nobody's a picture perfect
But we're worth it
You know that we're worth it
Will you love me?
Even with my dark side?
Like a diamond
From black dust
It's hard to know
It can become
If you give up
So don't give up on me
Please remind me who I really am

Komentarji

  1. Js mislim da ja (večni romantik kaj;)). Mislim pa da teh oseb spet ni veliko. Ampak bistvo da so. In verjamem, da če verjameš, da je temu tako tudi pridejo v tvoje življenje taki.

    To da večina samo o sebi govori je pa današnja žalost ja. Večina se splh ne zna več pogovarjat - tko dialog, ne sam jaz, jaz pa moji otroc, pa moji starši pa moji, moji moji... To sploh v službi opazim in sem se skor čist odvadla govor o sebi. Pa eni mislijo, da nas res čisto vsako mnenje o vsaki stvari od njih zanima. Pa nas ne!!! :)
    Ne bi rekla, da skrivam, samo ne delim kar z vsakim in cenim zasebnost.

    In žal se zdi, da imajo ljudje bolj kot dejanske probleme, bolj probleme sami s sabo pa da jim manjka pozornosti in potem rabijo govort same 'drama' stvari, samo da majo poslušalce in novo drama. Blajk družba v kaeri živimo :( Ampak izjeme s(m)o!

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Včasih se mi zdi, da se ljudje do drugih (partnerja, otrok,...) obnašajo preveč lastniško... kot da so njihovi in je to nekaj samoumevnega... sama pa sem z leti dobila čisto drugačen pogled na svet in dogajanje... Sama v sebi skrivam veliko bolečine in brazgotin na duši, ki so jih pustile stvari, ljudje in dogodki, čez katere sem šla. Ponavadi o tem ne govorim, razen z mojimi najbližjimi oz. s tistimi, za katere mislim in čutim da smo si blizu. Se pa pogosto sprašujem, če bo še kdo zbežal od mene, ker mu bo ta moja "temna stran" preveč temna?
      Hvala ti Ara na tvojem mnenju. Se strinjam s tabo! Nekatere stvari enostavno niso za vse!

      Izbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Pozitivne misli

EllaTheAngel

Odnosi, komunikacija in še kaj - razmišljanje

Ravno danes sem med brskanjem po spletu našla več zgodb o tem, kako so ljudje razočarani nad odnosi med ljudmi, komunikacijo in nekaj vmes. Npr. ena zgodba je bila o tem, da sta se dve prijateljici zmenili, da bosta skupaj izpeljali neki poslovni projekt. Vse je bilo dogovorjeno in po nekem času si je prijateljica premislila, brez da bi o tem predhodno obvestila prvo. Seveda je bilo prisotno razočaranje, sploh pri prijateljskih odnosih, ko imaš občutek, da lahko nekomu pa res zaupaš… Včasih je bolje sodelovati z tretjo osebo, ki je morda še ne poznaš, ni tvoj prijatelj, imata pa skupni interes, da nekaj na poslovnem področju uspe. Morda se iz tega vidika lahko bolj zaneseš na tretjo osebo, kot pa na prijatelja. Po drugi strani pa – čisti računi – dobri prijatelji. Če si iskren v realnem življenju do prijatelja, ti iskrenost ne bo predstavljala ovire niti na poslovnem področju.
Sama verjamem in si to govorim, dopovedujem tudi takrat, ko se kaj podobnega glede iskrenosti in nezaupanja zg…

Kar te ne ubije, te okrepi

Tole zgodbo sem težko spravila na blog, gre za eno posebno zgodbo, ki ima v sebi toliko bolečine, preteklosti, toliko solza in bolečine. Od nervoze in razkrivanja te zgodbe imam malo lepljive prste in tudi dlani. Ni enostavno... toda tole moram deliti... Zaradi razumevanja. Da ne bi bilo več toliko sodb, stigme, čudnih pogledov in še bolj hudih, kot nož ostrih pripomb. Da ne bi bilo še več sodb in obsojanj. Da bo več srečnih in zdravih ljudi. Da bo več ljubezni na tem svetu, ki ne potrebuje nič drugega kot to - več ljubezni. 
Kako težko je nekomu, ki je nesprejet v družbi, ve samo tisti, ki je to kdaj tudi zares občutil. Še posebej hudo zna biti otroku, ki se počuti nesprejet, neljubljen, "poseben" in ne kot del nečesa. Kajti potem vse to odnese tudi kasneje v življenje. Pa četudi gre samo za šolski razred, učence iz šole, znance. Boli izobčenost, da nisi del nečesa, da so te izločili zaradi "posebnosti," da si sam in osamljen. 
Vsak, ki je kdaj čutil osamljenost …