Preskoči na glavno vsebino

Will you love me? Even with my dark side?

Naslov tega bloga je v bistu del pesmi priljubljene in ene mojih najljubših pevk, Kelly Clarkson. Naslov komada je Dark side.  V prevodu pomeni, da se sprašujemo, če nas bo nekdo ljubil tudi z našo temno platjo. 
Sprašujem se, če je takšna ljubezen še resnično možna. Pa naj gre za ljubezen v družini, med prijatelji ali med partnerji. Ali smo še sposobni ljubiti tudi vse temne plati, ki jih imajo ljudje? Ali so še drugi ljudje pripravljeni ljubiti vse naše temne plati, ki jih skrivamo pred drugimi ljudmi? Ali temu rečemo tista brezpogojna ljubezen? Včasih se resnično sprašujem, ali je to še možno, kajti dandanes zgleda, da ima vse prehitri tempo v življenju. Menjavanje partnerstev. Zapuščanje prijateljstev. Družinska nesoglasja. Kaj pa prijazen stisk roke, ko je nekomu hudo? Objem, ki ga potrebujemo, ko smo žalostni? Jokanje skupaj z nami? Veselje skupaj z nami? Ne glede na vse naše temne stari? 

Preveč se danes poudarja "jaz, jaz in jaz sindrom". Da si samo sebi najbolj pomemben. Takoj ko ti nekaj ni prav, odidi, ker sam sebi si najbolj pomemben. Pa je res tako? 

Sama pred svetom skrivam marsikaj, kar se dogaja v meni. Lahko bi rekla, da je to tista moja "temna stran." Saj veste, dekletu ni všeč neka nepravilnost na obrazu in jo prekrije z make up-om. Sama sem se večkrat znašla  v situaciji, ko sem nekomu želela povedati kaj mi leži na duši, pa so me ponavadi preglasili s svojimi problemi. Ker njihovi problemi so večji in pravi in resni problemi.  Dobiš občutek, da je vse lari-fari, če nimaš partnerja, moža ali bivšega moža, otrok ali tašče, ki ti povzročajo probleme. Ker to so resni problemi. Če imaš kakršne koli druge težave, si neslišen. No, vsaj jaz sem bila... In zato sem  svoje težave vztrajno nalagala v sebi... in postali so moja temna stran. 


Everybody's got a dark side
Do you love me?
Can you love mine?
Nobody's a picture perfect
But we're worth it
You know that we're worth it
Will you love me?
Even with my dark side?
Like a diamond
From black dust
It's hard to know
It can become
If you give up
So don't give up on me
Please remind me who I really am

Komentarji

  1. Js mislim da ja (večni romantik kaj;)). Mislim pa da teh oseb spet ni veliko. Ampak bistvo da so. In verjamem, da če verjameš, da je temu tako tudi pridejo v tvoje življenje taki.

    To da večina samo o sebi govori je pa današnja žalost ja. Večina se splh ne zna več pogovarjat - tko dialog, ne sam jaz, jaz pa moji otroc, pa moji starši pa moji, moji moji... To sploh v službi opazim in sem se skor čist odvadla govor o sebi. Pa eni mislijo, da nas res čisto vsako mnenje o vsaki stvari od njih zanima. Pa nas ne!!! :)
    Ne bi rekla, da skrivam, samo ne delim kar z vsakim in cenim zasebnost.

    In žal se zdi, da imajo ljudje bolj kot dejanske probleme, bolj probleme sami s sabo pa da jim manjka pozornosti in potem rabijo govort same 'drama' stvari, samo da majo poslušalce in novo drama. Blajk družba v kaeri živimo :( Ampak izjeme s(m)o!

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Včasih se mi zdi, da se ljudje do drugih (partnerja, otrok,...) obnašajo preveč lastniško... kot da so njihovi in je to nekaj samoumevnega... sama pa sem z leti dobila čisto drugačen pogled na svet in dogajanje... Sama v sebi skrivam veliko bolečine in brazgotin na duši, ki so jih pustile stvari, ljudje in dogodki, čez katere sem šla. Ponavadi o tem ne govorim, razen z mojimi najbližjimi oz. s tistimi, za katere mislim in čutim da smo si blizu. Se pa pogosto sprašujem, če bo še kdo zbežal od mene, ker mu bo ta moja "temna stran" preveč temna?
      Hvala ti Ara na tvojem mnenju. Se strinjam s tabo! Nekatere stvari enostavno niso za vse!

      Izbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Še znamo biti hvaležni?

Ko smo bili majhni, so nas starši učili, da moramo za vse, kar dobimo, reči: "Hvala." Ne spomnim pa se, da bi nas učili dejansko biti hvaležni za podarjene reči. Rekel si "hvala" in bil srečen s čokolado, liziko, keksi... Ampak, ali smo to jemali zgolj za nekaj samoumevnega ali pa smo bili za prejeto resnično hvaležni?  Potem, ko smo odrasli, je po moje vse ostalo enako. S tem, da morda nekateri še "hvala" ne znajo več reči, ali pa morda pozabijo... Vse dokler se ne zgodi nekaj "prelomnega" v našem življenju, nekaj kar nas spremeni, ali pa sami dojamemo, da ničesar v življenju ne gre jemati za samoumevno in da smo lahko v življenju hvaležni za toliko stvari... In naenkrat se nam zdi, da smo lahko hvaležni za vse:  za dom, kjer lahko bivamo, se družimo; za posteljo, kjer lahko zaspimo po napornem dnevu in si spočijemo;  za elektriko, da lahko gledamo priljubljeno nadaljevanko, oddajo ali zvemo kaj novega;  za družabno igro, ki jo i...

Odnosi, komunikacija in še kaj - razmišljanje

Ravno danes sem med brskanjem po spletu našla več zgodb o tem, kako so ljudje razočarani nad odnosi med ljudmi, komunikacijo in nekaj vmes. Npr. ena zgodba je bila o tem, da sta se dve prijateljici zmenili, da bosta skupaj izpeljali neki poslovni projekt. Vse je bilo dogovorjeno in po nekem času si je prijateljica premislila, brez da bi o tem predhodno obvestila prvo. Seveda je bilo prisotno razočaranje, sploh pri prijateljskih odnosih, ko imaš občutek, da lahko nekomu pa res zaupaš… Včasih je bolje sodelovati z tretjo osebo, ki je morda še ne poznaš, ni tvoj prijatelj, imata pa skupni interes, da nekaj na poslovnem področju uspe. Morda se iz tega vidika lahko bolj zaneseš na tretjo osebo, kot pa na prijatelja. Po drugi strani pa – čisti računi – dobri prijatelji. Če si iskren v realnem življenju do prijatelja, ti iskrenost ne bo predstavljala ovire niti na poslovnem področju. Sama verjamem in si to govorim, dopovedujem tudi takrat, ko se kaj podobnega glede iskrenosti in nezaupan...

Spet en majhen šoping tajm

Včeraj sem bila spet na enem manjšem šopingu v drogeriji. Prav fajn se je sprehajati med vsemi tistimi policami, gledati kaj je novega in zanimivega, kaj je lepega in privlačnega in mogoče tudi, kaj me niti v sanjah ne bi pritegnilo. Včasih je pravi balzam za dušo že samo en sprehod skozi police, čeprav ničesar ne kupiš.... Hja, no ja, pravzaprav skoraj vedno nekaj kupim... Pa saj je samo za dušo. ;)  Moj zadnji nakup je bil majhen in sicer:  V nakupovalni košarici se je znašlo tole:  * vatirane blazinice * jojobino olje * koprivin šampon  * Catrice četvorček senčk 040 - Never let me go! * Catrice lak 490 - Iron Mermaiden (že dolgo oboževan lak).  kaj pa je bil vaš zadnji nakup?  ElleTheAngel