Preskoči na glavno vsebino

Pravljica vs. realnost

Kot majhna deklica sem bila tudi jaz zaljubljena v pravljice. 
Če pa so vse imele srečen konec: in prišel je princ, rešil princeso in skupaj sta živela srečno do konca svojih dni. 
Ampak to so bile pravljice. 
Sčasoma sem spoznala, da so to res samo pravljice. 
Ki živijo v knjigah. 

V svojem dosedanjem življenju je bilo mnogo stvari, ki so zelo spremenile moj pogled na življenje, ki ga živim danes. 
Nekoč sem res tudi jaz mislila, da bo po mene prišel princ, ki me bo rešil in s katerim bom živela srečno do konca svojih dni. 
Nekoč sem to mislila tudi jaz. 
Potem pa sem šla skozi življenjske preizkušnje, zaradi katerih nisem vedela, če sem toliko močna, da jih preživim. 
Pravzaprav sama. Namreč v tistem obdobju, ko se mi je začel nenormalno rušiti moj poznani svet, 
si je po dolgih letih premislil tudi moj dotedanji partner. 
Čez noč. 
Ne bom razlagala in analizirala zakaj in kako. Nima smisla. Je bilo v preteklosti. 
Pomembno je, da takrat, ko sem izgubila najpomembnejšo osebo v mojem življenju - ki me je rodila in vzgajala, 
sem ostala sama. 
Seveda imam v življenju tudi sestre, ki imajo vsaka svojo družino in živijo na svojem koncu, 
moj partner, ki pa naj bi po nekem načelu bil moj princ v dobrem in slabem, pa je odšel. 

In takrat sem bila na eni izmed svojih življenjskih prelomnic ugotovila, da pravljice ne obstajajo. 
Da so nas s tem praktično zavajali. 
Dekle mora v prvi vrsti poskrbeti sama zase, nikogar "nujno ne rabi v svojem življenju", 
če pa njeno življenje prečka fant, ki se tega zaveda, z njo ravna spoštljivo in jo ljubi... no... je to lahko fantastično!

In tako tečejo leta, ko skrbim sama zase.
Želim si nekoga ob sebi, ki bi me ljubil, s katerim bi se lahko skupaj smejala in jokala, skupaj reševala ovire na najini poti,
ni pa nujno potrebno zlo, da se "sprijaznim" kar z nekom. 
Je res, da zna biti včasih zelo težko, včasih zelo zapleteno in včasih preveč, tudi toliko, da se lahko zjočem. 
Vendar potem pride nov dan in si rečem: "Glavo pokonci, glavo gor!" 

Vsi se skozi svoje življenjske okoliščine spreminjamo in postajamo to, kar moramo biti. 
Včasih je lahko, včasih spet veliko težje kot sem si predstavljala. 
Mogoče pa nekoč in nekje... bo kdo tudi za mene. 

Komentarji

  1. Tole je pa resnično globoka objava, ki hkrati kaže kako pogumna in močna oseba si, da to deliš z nami. Kapo dol in naj ti življenje sedaj prizanese z nepotrebnimi tegobami.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Ooo Blaž, hvala. :) To je bil tisti navdih, ko sem nekaj želela dati iz sebe. :)

      Izbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Pozitivne misli

EllaTheAngel

Izbira je naša: pozitivne in negativne afirmacije v našem življenju

Vsak sprehod po mestni knjižnici nam ponuja ogromno vrst knjig. Pa naj gre za ljubezenske romane, krajše novele, obvezno šolsko čtivo za domače branje, otroške lahkotne pravljice za lahko noč, leksikoni in enciklopedije, knjige o kuhi in telovadbi, pa knjige za osebno rast,... Ena najboljših pisateljic v zadnjem času je zame lahko rečem, da kar “vsemogočna” Louise L. Hay, ki zna tako pozitivno in razločno, povsem toplo vsakdanje, približati nekatere stvari svojim bralcem, da te kar potegne v branje njenih knjig. Ob vsem tem, pa imaš tako pozitivne občutke, napolni te z energijo in počutiš se enostavno dobro. Zamisliš se nad svojim življenjem, nad svojimi odločitvami, nad svojimi mislimi. Vir
Louise L. Hay je svetovna znana pisateljica in še mnogo več, ki pravi, da je afrimacija pravzaprav vse, kar izrećemo ali mislimo. In ker smo bili tekom življenja mnogokrat “priučeni” k negativnemu razmišljanju, gre večkrat za povsem negativne afirmacije oz. misli, kar pa posledično povzroča tudi ne…

Še znamo biti hvaležni?

Ko smo bili majhni, so nas starši učili, da moramo za vse, kar dobimo, reči: "Hvala." Ne spomnim pa se, da bi nas učili dejansko biti hvaležni za podarjene reči. Rekel si "hvala" in bil srečen s čokolado, liziko, keksi... Ampak, ali smo to jemali zgolj za nekaj samoumevnega ali pa smo bili za prejeto resnično hvaležni? 
Potem, ko smo odrasli, je po moje vse ostalo enako. S tem, da morda nekateri še "hvala" ne znajo več reči, ali pa morda pozabijo... Vse dokler se ne zgodi nekaj "prelomnega" v našem življenju, nekaj kar nas spremeni, ali pa sami dojamemo, da ničesar v življenju ne gre jemati za samoumevno in da smo lahko v življenju hvaležni za toliko stvari...
In naenkrat se nam zdi, da smo lahko hvaležni za vse:  za dom, kjer lahko bivamo, se družimo;za posteljo, kjer lahko zaspimo po napornem dnevu in si spočijemo; za elektriko, da lahko gledamo priljubljeno nadaljevanko, oddajo ali zvemo kaj novega; za družabno igro, ki jo igramo z družino in…