Kot majhna deklica sem bila tudi jaz zaljubljena v pravljice.
Če pa so vse imele srečen konec: in prišel je princ, rešil princeso in skupaj sta živela srečno do konca svojih dni.
Ampak to so bile pravljice.
Sčasoma sem spoznala, da so to res samo pravljice.
Ki živijo v knjigah.
V svojem dosedanjem življenju je bilo mnogo stvari, ki so zelo spremenile moj pogled na življenje, ki ga živim danes.
Nekoč sem res tudi jaz mislila, da bo po mene prišel princ, ki me bo rešil in s katerim bom živela srečno do konca svojih dni.
Nekoč sem to mislila tudi jaz.
Potem pa sem šla skozi življenjske preizkušnje, zaradi katerih nisem vedela, če sem toliko močna, da jih preživim.
Pravzaprav sama. Namreč v tistem obdobju, ko se mi je začel nenormalno rušiti moj poznani svet,
si je po dolgih letih premislil tudi moj dotedanji partner.
Čez noč.
Ne bom razlagala in analizirala zakaj in kako. Nima smisla. Je bilo v preteklosti.
Pomembno je, da takrat, ko sem izgubila najpomembnejšo osebo v mojem življenju - ki me je rodila in vzgajala,
sem ostala sama.
Seveda imam v življenju tudi sestre, ki imajo vsaka svojo družino in živijo na svojem koncu,
moj partner, ki pa naj bi po nekem načelu bil moj princ v dobrem in slabem, pa je odšel.
In takrat sem bila na eni izmed svojih življenjskih prelomnic ugotovila, da pravljice ne obstajajo.
Da so nas s tem praktično zavajali.
Dekle mora v prvi vrsti poskrbeti sama zase, nikogar "nujno ne rabi v svojem življenju",
če pa njeno življenje prečka fant, ki se tega zaveda, z njo ravna spoštljivo in jo ljubi... no... je to lahko fantastično!
In tako tečejo leta, ko skrbim sama zase.
Želim si nekoga ob sebi, ki bi me ljubil, s katerim bi se lahko skupaj smejala in jokala, skupaj reševala ovire na najini poti,
ni pa nujno potrebno zlo, da se "sprijaznim" kar z nekom.
Je res, da zna biti včasih zelo težko, včasih zelo zapleteno in včasih preveč, tudi toliko, da se lahko zjočem.
Vendar potem pride nov dan in si rečem: "Glavo pokonci, glavo gor!"
Vsi se skozi svoje življenjske okoliščine spreminjamo in postajamo to, kar moramo biti.
Včasih je lahko, včasih spet veliko težje kot sem si predstavljala.
Mogoče pa nekoč in nekje... bo kdo tudi za mene.
Tole je pa resnično globoka objava, ki hkrati kaže kako pogumna in močna oseba si, da to deliš z nami. Kapo dol in naj ti življenje sedaj prizanese z nepotrebnimi tegobami.
OdgovoriIzbrišiOoo Blaž, hvala. :) To je bil tisti navdih, ko sem nekaj želela dati iz sebe. :)
Izbriši