Preskoči na glavno vsebino

Pravljica vs. realnost

Kot majhna deklica sem bila tudi jaz zaljubljena v pravljice. 
Če pa so vse imele srečen konec: in prišel je princ, rešil princeso in skupaj sta živela srečno do konca svojih dni. 
Ampak to so bile pravljice. 
Sčasoma sem spoznala, da so to res samo pravljice. 
Ki živijo v knjigah. 

V svojem dosedanjem življenju je bilo mnogo stvari, ki so zelo spremenile moj pogled na življenje, ki ga živim danes. 
Nekoč sem res tudi jaz mislila, da bo po mene prišel princ, ki me bo rešil in s katerim bom živela srečno do konca svojih dni. 
Nekoč sem to mislila tudi jaz. 
Potem pa sem šla skozi življenjske preizkušnje, zaradi katerih nisem vedela, če sem toliko močna, da jih preživim. 
Pravzaprav sama. Namreč v tistem obdobju, ko se mi je začel nenormalno rušiti moj poznani svet, 
si je po dolgih letih premislil tudi moj dotedanji partner. 
Čez noč. 
Ne bom razlagala in analizirala zakaj in kako. Nima smisla. Je bilo v preteklosti. 
Pomembno je, da takrat, ko sem izgubila najpomembnejšo osebo v mojem življenju - ki me je rodila in vzgajala, 
sem ostala sama. 
Seveda imam v življenju tudi sestre, ki imajo vsaka svojo družino in živijo na svojem koncu, 
moj partner, ki pa naj bi po nekem načelu bil moj princ v dobrem in slabem, pa je odšel. 

In takrat sem bila na eni izmed svojih življenjskih prelomnic ugotovila, da pravljice ne obstajajo. 
Da so nas s tem praktično zavajali. 
Dekle mora v prvi vrsti poskrbeti sama zase, nikogar "nujno ne rabi v svojem življenju", 
če pa njeno življenje prečka fant, ki se tega zaveda, z njo ravna spoštljivo in jo ljubi... no... je to lahko fantastično!

In tako tečejo leta, ko skrbim sama zase.
Želim si nekoga ob sebi, ki bi me ljubil, s katerim bi se lahko skupaj smejala in jokala, skupaj reševala ovire na najini poti,
ni pa nujno potrebno zlo, da se "sprijaznim" kar z nekom. 
Je res, da zna biti včasih zelo težko, včasih zelo zapleteno in včasih preveč, tudi toliko, da se lahko zjočem. 
Vendar potem pride nov dan in si rečem: "Glavo pokonci, glavo gor!" 

Vsi se skozi svoje življenjske okoliščine spreminjamo in postajamo to, kar moramo biti. 
Včasih je lahko, včasih spet veliko težje kot sem si predstavljala. 
Mogoče pa nekoč in nekje... bo kdo tudi za mene. 

Komentarji

  1. Tole je pa resnično globoka objava, ki hkrati kaže kako pogumna in močna oseba si, da to deliš z nami. Kapo dol in naj ti življenje sedaj prizanese z nepotrebnimi tegobami.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Ooo Blaž, hvala. :) To je bil tisti navdih, ko sem nekaj želela dati iz sebe. :)

      Izbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Pozitivne misli

EllaTheAngel

Odnosi, komunikacija in še kaj - razmišljanje

Ravno danes sem med brskanjem po spletu našla več zgodb o tem, kako so ljudje razočarani nad odnosi med ljudmi, komunikacijo in nekaj vmes. Npr. ena zgodba je bila o tem, da sta se dve prijateljici zmenili, da bosta skupaj izpeljali neki poslovni projekt. Vse je bilo dogovorjeno in po nekem času si je prijateljica premislila, brez da bi o tem predhodno obvestila prvo. Seveda je bilo prisotno razočaranje, sploh pri prijateljskih odnosih, ko imaš občutek, da lahko nekomu pa res zaupaš… Včasih je bolje sodelovati z tretjo osebo, ki je morda še ne poznaš, ni tvoj prijatelj, imata pa skupni interes, da nekaj na poslovnem področju uspe. Morda se iz tega vidika lahko bolj zaneseš na tretjo osebo, kot pa na prijatelja. Po drugi strani pa – čisti računi – dobri prijatelji. Če si iskren v realnem življenju do prijatelja, ti iskrenost ne bo predstavljala ovire niti na poslovnem področju.
Sama verjamem in si to govorim, dopovedujem tudi takrat, ko se kaj podobnega glede iskrenosti in nezaupanja zg…

Kar te ne ubije, te okrepi

Tole zgodbo sem težko spravila na blog, gre za eno posebno zgodbo, ki ima v sebi toliko bolečine, preteklosti, toliko solza in bolečine. Od nervoze in razkrivanja te zgodbe imam malo lepljive prste in tudi dlani. Ni enostavno... toda tole moram deliti... Zaradi razumevanja. Da ne bi bilo več toliko sodb, stigme, čudnih pogledov in še bolj hudih, kot nož ostrih pripomb. Da ne bi bilo še več sodb in obsojanj. Da bo več srečnih in zdravih ljudi. Da bo več ljubezni na tem svetu, ki ne potrebuje nič drugega kot to - več ljubezni. 
Kako težko je nekomu, ki je nesprejet v družbi, ve samo tisti, ki je to kdaj tudi zares občutil. Še posebej hudo zna biti otroku, ki se počuti nesprejet, neljubljen, "poseben" in ne kot del nečesa. Kajti potem vse to odnese tudi kasneje v življenje. Pa četudi gre samo za šolski razred, učence iz šole, znance. Boli izobčenost, da nisi del nečesa, da so te izločili zaradi "posebnosti," da si sam in osamljen. 
Vsak, ki je kdaj čutil osamljenost …