World of EllaTheAngel

Spomin me je odnesel v čas osnovne šole, ko smo kot otroci marsikaj zbirali. Imeli smo zbirke postrov, ki so z našimi oboževanimi liki viseli na stenah naših sob. Nekateri so zbirali prtičke, znamke, razglednice, dopisovalce in še bi lahko naštevala. Dandanes je verjetno precej drugače – pač koliko lahko vidim jaz iz svojega zornega kota, ko opazujem osnovnošolsko generacijo – hmm... pravzaprav tisto generacijo, ki bi naj po mojem mnenju bila v osnovni šoli. Se mi zdi, da danes mladi resnično prehitro odrastejo – vsaj po zunanjem videzu. Mladi zbirajo »prijatelje« na Facebooku profilu, pa čeprav jih ne poznajo. Zbirajo všečke na Facebooku.  Kaj še zbirajo? Ne vem, za to pa sem slišala. Sama sem v otroštvu zbirala marsikaj. Prtičke. Voščilnice in razglednice, ki so mi jih poslali prijatelji. Pesmi. Misli. Kakšne lepe slike iz revij. Postre mojih idolov, ki so viseli na steni v moji sobi. Kasete z glasbo – v tistih časih je bilo to idealno, danes pa skoraj ne vedo več, kaj je ka...

A že čutite? Tisti pritisk, ki ga ustvarjajo mediji, trgovine, trgovci, marketing nasploh, ljudje okrog nas in konec koncev, ki si ga ustvarjamo sami, v naših glavah, kako bi naj bilo oz. kako bi »moralo« biti za dneve, ki prihajajo? Saj veste, dnevi okrog adventa, Miklavža in božiča, veseli december in ostalo? Mediji, trgovine, ljudje okrog nas, mi sami... kako bi naj bilo oz. kako bi »moralo« biti v teh dneh. Vsi srečni, vsi veseli, nakupovati dragocenosti za naše najdražje, biti v njihovi družbi, se razumeti, biti srečni, se imeti radi in konec koncev doživeti »božični čudež?« Potem ves ta pritisk vsega okrog nas, kako bi naj bilo oz. kako bi »moralo« biti... in potem, ko se izkaže, da ljudje tega nimajo, si ne morejo privoščiti ali obstajajo drugi razlogi, da pri njih ni tako »kot bi naj bilo« oz. »kako bi moralo biti«? Kaj potem? Ljudje občutijo stiske, depresije, jokajo, se skrivajo, lažejo... ker nočejo ostalim pokazati, da pa pri njih tega ni, da si tega ne morejo privošči...