Zadnjič sem prebrala, da bo spet tisti dan, ko lahko svojo kavo plačaš s poezijo. Tega še nikoli nisem naredila, mi je pa ideja silno zanimiva. Takoj sem se začela spraševati, ali morda še najdem v sebi tisto pesniško navdušenje, ki sem ga nekoč tako zelo rada dajala na papir? Že moje osnovnošolske sanje o tem, da bom nekoč pesnica, pisateljica, znana kot naslednja Carrie Bradshaw, so me vodile tja, kjer je moje srce našlo mir. Med pisanje. In branje knjig. Kasneje v življenju, me je pot zanesla v druge smeri, vendar to ni spremenilo mojega srca. Občasno me je pot še vedno zanašala tja, kjer sem našla svoj mir – v pisanje. »Tisti, ki ga ljubim, mi daje zalet. Tisti, ki ga ljubim, me zapira v kletko. Je mar res, da ptice v kletki najlepše pojo?« To je bil verz dejansko verz mojega življenja. Ko sem v življenju šla skozi najhujše stvari, sem vedno in povsod našla čas in svoja čustva izlila na papir. In takrat so nastale najlepše pesmi, na katere sem še danes najbolj ponosn...
*** Life doesn't get easier, you just get stronger! ***