Po dolgem času sem se danes slišala z eno izmed srednješolskih prijateljic.
Lahko rečem, da je kratki klepet obudil moje spomine na čase srednje šole, čeprav se je vse začelo dogajati že prej in se je končalo mnogo kasneje... ampak bistvo tega, kar mi je povedalo, pa se je odvijalo nekako najbolj intenzivno za časa srednje šole... Kaj se je takrat najbolj intenzivno dogajalo v mojem življenju? Kaj sem takrat največ počela?
Pisala.
Pesmi, zgodbe... Vse kar me je močno dušilo, sem zlila na papir. No, v modernejših časih bi lahko rekla, da bi "stipkala na računalnik." :) Kot Carrie Bradshaw. Jap, vedno sem si želela biti pisateljica. Hja, pa sem se spet ujela v zanko razmišljanja o tem... :)
V bistvu je bilo tako, da se je v zadnjem času v mojem življenju zgodilo ogromno bolečih stvari. In res je, da ničesar nisem dala ven, na papir, tipkovnico - karkoli - da bi me v duši manj dušilo, da bi mi bilo lažje... In o tem sem razmišljala že prej... Nekoč sem za take stvari "mučila" svoje dnevnike - za izpovedovanje,da mi je bilo lažje...In pred nekaj dnevi mi je počilo in sem se spomnila besed druge prijateljice - da naj pišem, ko me boli... In res... pred dnevi sem spet začela pisati izpovedovanja svoje duše, moje bolečine, ki že dolgo časa leži na prsih in priznam, lažje mi je bilo. Veliko lažje in ni bilo potrebno vsakih par ur nekomu težiti z mojo bolečino... Hvala ti za nasvet, prijateljica...
A naj se vrnem k temu, kar se je zgodilo danes... Res je, da me je prijateljica iz srednje šole opomnila na nekaj, kar mi je že od nekdaj vlivalo pogum, moč... v tem sem nekoč bila dobra, učitelji in profesorji so me vedno hvalili... In spomnim se dni, ko sem cele zadnje platnice zvezkov popisala s svojimi izpovedmi...
Mogoče je čas, da začnem spet svoji duši dati prostost... Da bo poletela med mojimi mislimi in mi dala svobodo v sebi, ki si jo tako zelo želim...
Hvala vam, da ste me opomnile, kar sem jaz že skoraj pozabila...
Kdo ve, mogoče pa bom nekoč nova Carrie Bradshaw... ;)
EllaTheAngel
Komentarji
Objavite komentar