Preskoči na glavno vsebino

Zaprašeni arhivi...

Ojej, saj ne morem verjeti... včasih res ni dobro, da se vržeš v premišljevanje o preteklosti, v branje starih zaprašenih dnevnikov... verjetno z razlogom - da ne brišeš prahu s preteklosti... Po drugi strani pa, se spomniš na določene stvari, dogodke, dejstva, za katere si mislil, da jih ne boš pozabil, da te bodo nekaj naučili za vse življenje... In potem, ko ostanejo nekje zbledeli spomini, nam zaprašeni dnevniki pravzaprav obudijo nekatere spomine... In mogoče je prav tako... 



Že pred leti, ko je bilo moje srce zlomljeno, sem si obljubila, da ne bom nikoli več nikogar ljubila. In že takrat ko so se dogajale čudne stvari, mi je moja "intuicija" (če je to bilo to) govorila že vnaprej kaj bo. Sem čutila vnaprej, a sem se z rokami tako trdno oprijemala svojih iluzij in domišljije... da je na koncu še bolj bolelo... In tudi takrat je bilo mnogo spraševanj, nič odgovorov, veliko bolečine in še več solza.... Ne vem zakaj, že vnaprej sem vedela kaj bo... Aja, tudi tam je bila ljubezen... Neka druga, pozabljena in izgubljena...


Verjetno sem pozabila na nekaj spoznanj, do katerih sem prišla v tistem momentu pred mnogimi leti... Nekaterih se še vedno držim, nekaterih oklepam še preveč, nekatere mi je spomin nekako zameglil... in zdaj je mogoče čas, da se nekaterih pozabljenih, zabrisanih mogoče spet spomnim. Jap, pri tistih mojih letih sem se imela za strašno "pametno". :) 



Nekaj zanimivih "zaključkov" ki sem jih spoznala takrat: 
- prijateljstva so vedno pomembna v našem življenju in jih ne smemo pustiti ob strani, tudi ko smo še vedno kako zaljubljeni in srečni z nekom. Partnerji pridejo in grejo (najbrž - danes zgleda da vse bolj, nihče ne ostaja več skoraj v celoživljenjski zvezi), prijatelji pa ponavadi ostanejo, da skupaj rastemo naprej. 
- da mogoče včasih preveč analiziramo v stilu "kaj bo če bo" namesto da se prepustimo toku. Tudi most prečkamo šele takrat, ko pridemo do njega. Včasih moramo samo uživati v trenutku, ki je pred nami in se ne obremenjevati za naprej in nazaj, sicer bomo uničili lepe trenutke. 
- da je vse za nekaj dobro. Vsi dogodki, ki se nam zgodijo, razpadle zveze itd bi naj bili za nekaj dobri. zdaj o tem ne bi preveč razpravljala in se spraševala če je prav tako, ker mogoče ta hip ne verjamem preveč v to, da VSE kar se mi je zgodilo in vse kar sem izgubila, da je za nekaj dobro... 
- da moraš sebe in svoje cilje, želje postavljati naprej. Da se ne prilagajaš kar naprej drugim. S tem ne mislim, da partnerja nič ne smemo poslušati, ampak ne smemo pozabiti na svoje želje. 
- če je nekdo del preteklosti je včasih res najbolje, da ostane tam. Verjetno je tam z razlogom...
- ni vredno spreminjati svojih načrtov o prihodnosti zaradi drugih. Lahko se prilagodiš, da pa jih popolnoma pozabiš pa ni najboljša možnost... Ne smemo pozabiti na svoje sanje. 
- gola resnica: popolnega partnerja ni! Pika. Ni kaj dodati. 
- če partnerju dejansko pomeniš nekaj, si bo našel čas zate. Brez izgovorov, brez praznih obljub. 

Oh ja... gremo obujat spomine... Da se zavemo pomembnih stvari... 

EllaTheAngel

Komentarji

  1. Ti zaključki so res resnični! Do takšnih in še kakšnih spoznanj sem prišla tudi jaz. Glavo gor in gremo dalje, punca :)

    OdgovoriIzbriši
  2. Ponavadi na tak komentar rečem: lažje je reči, kot narediti, če si ti v tisti godlji. Zdaj pa rečem, da verjamem, da bo bolje...

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Pozitivne misli

EllaTheAngel

Odnosi, komunikacija in še kaj - razmišljanje

Ravno danes sem med brskanjem po spletu našla več zgodb o tem, kako so ljudje razočarani nad odnosi med ljudmi, komunikacijo in nekaj vmes. Npr. ena zgodba je bila o tem, da sta se dve prijateljici zmenili, da bosta skupaj izpeljali neki poslovni projekt. Vse je bilo dogovorjeno in po nekem času si je prijateljica premislila, brez da bi o tem predhodno obvestila prvo. Seveda je bilo prisotno razočaranje, sploh pri prijateljskih odnosih, ko imaš občutek, da lahko nekomu pa res zaupaš… Včasih je bolje sodelovati z tretjo osebo, ki je morda še ne poznaš, ni tvoj prijatelj, imata pa skupni interes, da nekaj na poslovnem področju uspe. Morda se iz tega vidika lahko bolj zaneseš na tretjo osebo, kot pa na prijatelja. Po drugi strani pa – čisti računi – dobri prijatelji. Če si iskren v realnem življenju do prijatelja, ti iskrenost ne bo predstavljala ovire niti na poslovnem področju.
Sama verjamem in si to govorim, dopovedujem tudi takrat, ko se kaj podobnega glede iskrenosti in nezaupanja zg…

Kar te ne ubije, te okrepi

Tole zgodbo sem težko spravila na blog, gre za eno posebno zgodbo, ki ima v sebi toliko bolečine, preteklosti, toliko solza in bolečine. Od nervoze in razkrivanja te zgodbe imam malo lepljive prste in tudi dlani. Ni enostavno... toda tole moram deliti... Zaradi razumevanja. Da ne bi bilo več toliko sodb, stigme, čudnih pogledov in še bolj hudih, kot nož ostrih pripomb. Da ne bi bilo še več sodb in obsojanj. Da bo več srečnih in zdravih ljudi. Da bo več ljubezni na tem svetu, ki ne potrebuje nič drugega kot to - več ljubezni. 
Kako težko je nekomu, ki je nesprejet v družbi, ve samo tisti, ki je to kdaj tudi zares občutil. Še posebej hudo zna biti otroku, ki se počuti nesprejet, neljubljen, "poseben" in ne kot del nečesa. Kajti potem vse to odnese tudi kasneje v življenje. Pa četudi gre samo za šolski razred, učence iz šole, znance. Boli izobčenost, da nisi del nečesa, da so te izločili zaradi "posebnosti," da si sam in osamljen. 
Vsak, ki je kdaj čutil osamljenost …