Zaprašeni arhivi...

Ojej, saj ne morem verjeti... včasih res ni dobro, da se vržeš v premišljevanje o preteklosti, v branje starih zaprašenih dnevnikov... verjetno z razlogom - da ne brišeš prahu s preteklosti... Po drugi strani pa, se spomniš na določene stvari, dogodke, dejstva, za katere si mislil, da jih ne boš pozabil, da te bodo nekaj naučili za vse življenje... In potem, ko ostanejo nekje zbledeli spomini, nam zaprašeni dnevniki pravzaprav obudijo nekatere spomine... In mogoče je prav tako... 

Že pred leti, ko je bilo moje srce zlomljeno, sem si obljubila, da ne bom nikoli več nikogar ljubila. In že takrat ko so se dogajale čudne stvari, mi je moja "intuicija" (če je to bilo to) govorila že vnaprej kaj bo. Sem čutila vnaprej, a sem se z rokami tako trdno oprijemala svojih iluzij in domišljije... da je na koncu še bolj bolelo... In tudi takrat je bilo mnogo spraševanj, nič odgovorov, veliko bolečine in še več solza.... Ne vem zakaj, že vnaprej sem vedela kaj bo... Aja, tudi tam je bila ljubezen... Neka druga, pozabljena in izgubljena...

Verjetno sem pozabila na nekaj spoznanj, do katerih sem prišla v tistem momentu pred mnogimi leti... Nekaterih se še vedno držim, nekaterih oklepam še preveč, nekatere mi je spomin nekako zameglil... in zdaj je mogoče čas, da se nekaterih pozabljenih, zabrisanih mogoče spet spomnim. Jap, pri tistih mojih letih sem se imela za strašno "pametno". :) 

Nekaj zanimivih "zaključkov" ki sem jih spoznala takrat: 

- prijateljstva so vedno pomembna v našem življenju in jih ne smemo pustiti ob strani, tudi ko smo še vedno kako zaljubljeni in srečni z nekom. Partnerji pridejo in grejo (najbrž - danes zgleda da vse bolj, nihče ne ostaja več skoraj v celoživljenjski zvezi), prijatelji pa ponavadi ostanejo, da skupaj rastemo naprej. 

- da mogoče včasih preveč analiziramo v stilu "kaj bo če bo" namesto da se prepustimo toku. Tudi most prečkamo šele takrat, ko pridemo do njega. Včasih moramo samo uživati v trenutku, ki je pred nami in se ne obremenjevati za naprej in nazaj, sicer bomo uničili lepe trenutke. 

- da je vse za nekaj dobro. Vsi dogodki, ki se nam zgodijo, razpadle zveze itd bi naj bili za nekaj dobri. zdaj o tem ne bi preveč razpravljala in se spraševala če je prav tako, ker mogoče ta hip ne verjamem preveč v to, da VSE kar se mi je zgodilo in vse kar sem izgubila, da je za nekaj dobro... 

- da moraš sebe in svoje cilje, želje postavljati naprej. Da se ne prilagajaš kar naprej drugim. S tem ne mislim, da partnerja nič ne smemo poslušati, ampak ne smemo pozabiti na svoje želje. 

- če je nekdo del preteklosti je včasih res najbolje, da ostane tam. Verjetno je tam z razlogom...

- ni vredno spreminjati svojih načrtov o prihodnosti zaradi drugih. Lahko se prilagodiš, da pa jih popolnoma pozabiš pa ni najboljša možnost... Ne smemo pozabiti na svoje sanje. 

- gola resnica: popolnega partnerja ni! Pika. Ni kaj dodati. 

- če partnerju dejansko pomeniš nekaj, si bo našel čas zate. Brez izgovorov, brez praznih obljub. 

Oh ja... gremo obujat spomine... Da se zavemo pomembnih stvari... 

EllaTheAngel