Preskoči na glavno vsebino

Zaprašeni arhivi...

Ojej, saj ne morem verjeti... včasih res ni dobro, da se vržeš v premišljevanje o preteklosti, v branje starih zaprašenih dnevnikov... verjetno z razlogom - da ne brišeš prahu s preteklosti... Po drugi strani pa, se spomniš na določene stvari, dogodke, dejstva, za katere si mislil, da jih ne boš pozabil, da te bodo nekaj naučili za vse življenje... In potem, ko ostanejo nekje zbledeli spomini, nam zaprašeni dnevniki pravzaprav obudijo nekatere spomine... In mogoče je prav tako... 



Že pred leti, ko je bilo moje srce zlomljeno, sem si obljubila, da ne bom nikoli več nikogar ljubila. In že takrat ko so se dogajale čudne stvari, mi je moja "intuicija" (če je to bilo to) govorila že vnaprej kaj bo. Sem čutila vnaprej, a sem se z rokami tako trdno oprijemala svojih iluzij in domišljije... da je na koncu še bolj bolelo... In tudi takrat je bilo mnogo spraševanj, nič odgovorov, veliko bolečine in še več solza.... Ne vem zakaj, že vnaprej sem vedela kaj bo... Aja, tudi tam je bila ljubezen... Neka druga, pozabljena in izgubljena...


Verjetno sem pozabila na nekaj spoznanj, do katerih sem prišla v tistem momentu pred mnogimi leti... Nekaterih se še vedno držim, nekaterih oklepam še preveč, nekatere mi je spomin nekako zameglil... in zdaj je mogoče čas, da se nekaterih pozabljenih, zabrisanih mogoče spet spomnim. Jap, pri tistih mojih letih sem se imela za strašno "pametno". :) 



Nekaj zanimivih "zaključkov" ki sem jih spoznala takrat: 
- prijateljstva so vedno pomembna v našem življenju in jih ne smemo pustiti ob strani, tudi ko smo še vedno kako zaljubljeni in srečni z nekom. Partnerji pridejo in grejo (najbrž - danes zgleda da vse bolj, nihče ne ostaja več skoraj v celoživljenjski zvezi), prijatelji pa ponavadi ostanejo, da skupaj rastemo naprej. 
- da mogoče včasih preveč analiziramo v stilu "kaj bo če bo" namesto da se prepustimo toku. Tudi most prečkamo šele takrat, ko pridemo do njega. Včasih moramo samo uživati v trenutku, ki je pred nami in se ne obremenjevati za naprej in nazaj, sicer bomo uničili lepe trenutke. 
- da je vse za nekaj dobro. Vsi dogodki, ki se nam zgodijo, razpadle zveze itd bi naj bili za nekaj dobri. zdaj o tem ne bi preveč razpravljala in se spraševala če je prav tako, ker mogoče ta hip ne verjamem preveč v to, da VSE kar se mi je zgodilo in vse kar sem izgubila, da je za nekaj dobro... 
- da moraš sebe in svoje cilje, želje postavljati naprej. Da se ne prilagajaš kar naprej drugim. S tem ne mislim, da partnerja nič ne smemo poslušati, ampak ne smemo pozabiti na svoje želje. 
- če je nekdo del preteklosti je včasih res najbolje, da ostane tam. Verjetno je tam z razlogom...
- ni vredno spreminjati svojih načrtov o prihodnosti zaradi drugih. Lahko se prilagodiš, da pa jih popolnoma pozabiš pa ni najboljša možnost... Ne smemo pozabiti na svoje sanje. 
- gola resnica: popolnega partnerja ni! Pika. Ni kaj dodati. 
- če partnerju dejansko pomeniš nekaj, si bo našel čas zate. Brez izgovorov, brez praznih obljub. 

Oh ja... gremo obujat spomine... Da se zavemo pomembnih stvari... 

EllaTheAngel

Komentarji

  1. Ti zaključki so res resnični! Do takšnih in še kakšnih spoznanj sem prišla tudi jaz. Glavo gor in gremo dalje, punca :)

    OdgovoriIzbriši
  2. Ponavadi na tak komentar rečem: lažje je reči, kot narediti, če si ti v tisti godlji. Zdaj pa rečem, da verjamem, da bo bolje...

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Pozitivne misli

EllaTheAngel

Izbira je naša: pozitivne in negativne afirmacije v našem življenju

Vsak sprehod po mestni knjižnici nam ponuja ogromno vrst knjig. Pa naj gre za ljubezenske romane, krajše novele, obvezno šolsko čtivo za domače branje, otroške lahkotne pravljice za lahko noč, leksikoni in enciklopedije, knjige o kuhi in telovadbi, pa knjige za osebno rast,... Ena najboljših pisateljic v zadnjem času je zame lahko rečem, da kar “vsemogočna” Louise L. Hay, ki zna tako pozitivno in razločno, povsem toplo vsakdanje, približati nekatere stvari svojim bralcem, da te kar potegne v branje njenih knjig. Ob vsem tem, pa imaš tako pozitivne občutke, napolni te z energijo in počutiš se enostavno dobro. Zamisliš se nad svojim življenjem, nad svojimi odločitvami, nad svojimi mislimi. Vir
Louise L. Hay je svetovna znana pisateljica in še mnogo več, ki pravi, da je afrimacija pravzaprav vse, kar izrećemo ali mislimo. In ker smo bili tekom življenja mnogokrat “priučeni” k negativnemu razmišljanju, gre večkrat za povsem negativne afirmacije oz. misli, kar pa posledično povzroča tudi ne…

Še znamo biti hvaležni?

Ko smo bili majhni, so nas starši učili, da moramo za vse, kar dobimo, reči: "Hvala." Ne spomnim pa se, da bi nas učili dejansko biti hvaležni za podarjene reči. Rekel si "hvala" in bil srečen s čokolado, liziko, keksi... Ampak, ali smo to jemali zgolj za nekaj samoumevnega ali pa smo bili za prejeto resnično hvaležni? 
Potem, ko smo odrasli, je po moje vse ostalo enako. S tem, da morda nekateri še "hvala" ne znajo več reči, ali pa morda pozabijo... Vse dokler se ne zgodi nekaj "prelomnega" v našem življenju, nekaj kar nas spremeni, ali pa sami dojamemo, da ničesar v življenju ne gre jemati za samoumevno in da smo lahko v življenju hvaležni za toliko stvari...
In naenkrat se nam zdi, da smo lahko hvaležni za vse:  za dom, kjer lahko bivamo, se družimo;za posteljo, kjer lahko zaspimo po napornem dnevu in si spočijemo; za elektriko, da lahko gledamo priljubljeno nadaljevanko, oddajo ali zvemo kaj novega; za družabno igro, ki jo igramo z družino in…