Preskoči na glavno vsebino

Muffins made by me

Že kar nekaj časa je minilo, ko sem nazadnje pekla pecivo, kekse, karkoli. 
In ker je današnji jesenski popoldan in večer bil čisto jesenski - deževen in otožen, sem se poskusila razvedriti. Narediti nekaj, da si polepšam dan, se razveselim in da ga ne preživim zadekana s skodelico čaja ali kapučina v roki in pred televizorjem. 

In sem na hitro naredila muffine. 

Sestavine za približno 12 muffinov: 
  • polnozrnata pirina moka (2 skodelici - sama sem vzela tisto večjo za čaj ali kapučino)
  • mleko (1 skodelico)
  • agavin sirup (1/4 skodelice - če ti je ljubše nekoliko bolj sladko, dodaj več)
  • kakav (4 čajne žličke)
  • kokosova maščoba (20 g - približno)
  • 1 pecilni
  • 1 vanili

Sestavine stresemo v skledo ali drugo primerno posodo in jih z metlico dobro premešamo, tako da ni grudic. Kokosova maščoba, ki je drugače v trdem stanju, jo predhodno segrejemo, da je tekoča in se lažje vmeša v maso. Namesto kokosove maščobe lahko dodate tudi rastlinsko olje ali maslo. Namesto pirine polnozrnate moke lahko uporabite tudi navadno belo moko, polnozrnato pšenično moko... jaz si recepte ponavadi prilagajam svojemu okusu in če se že sladkam... se poskušam posladkati tako, da ne grešim preveč. :) 


Potem si pripravimo modelčke za mafine. Lahko jih pečemo tudi v večih papirnatih modelčkih, sama pa sem si že pred časom nabavila pekač za mafine in pečem kar v njem. Maso porazdelimo po modelčkih in damo v pečico. 


Pečemo približno 20 minut na 200 stopinj (ventilatorska na 180 stopinj) in pazimo na lepo rjavo barvo. Če so pečeni - lahko preverimo z zobotrebcem. Ko zapičimo zobotrebec v mafin in ga nato izvlečemo, ne sme na njem biti vidno testo. Zobotrebec mora biti čist. :) 



 Takole so uspeli moji kakavovi mafini. 
In že jih je manj. ;) 

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Pozitivne misli

EllaTheAngel

Izbira je naša: pozitivne in negativne afirmacije v našem življenju

Vsak sprehod po mestni knjižnici nam ponuja ogromno vrst knjig. Pa naj gre za ljubezenske romane, krajše novele, obvezno šolsko čtivo za domače branje, otroške lahkotne pravljice za lahko noč, leksikoni in enciklopedije, knjige o kuhi in telovadbi, pa knjige za osebno rast,... Ena najboljših pisateljic v zadnjem času je zame lahko rečem, da kar “vsemogočna” Louise L. Hay, ki zna tako pozitivno in razločno, povsem toplo vsakdanje, približati nekatere stvari svojim bralcem, da te kar potegne v branje njenih knjig. Ob vsem tem, pa imaš tako pozitivne občutke, napolni te z energijo in počutiš se enostavno dobro. Zamisliš se nad svojim življenjem, nad svojimi odločitvami, nad svojimi mislimi. Vir
Louise L. Hay je svetovna znana pisateljica in še mnogo več, ki pravi, da je afrimacija pravzaprav vse, kar izrećemo ali mislimo. In ker smo bili tekom življenja mnogokrat “priučeni” k negativnemu razmišljanju, gre večkrat za povsem negativne afirmacije oz. misli, kar pa posledično povzroča tudi ne…

Še znamo biti hvaležni?

Ko smo bili majhni, so nas starši učili, da moramo za vse, kar dobimo, reči: "Hvala." Ne spomnim pa se, da bi nas učili dejansko biti hvaležni za podarjene reči. Rekel si "hvala" in bil srečen s čokolado, liziko, keksi... Ampak, ali smo to jemali zgolj za nekaj samoumevnega ali pa smo bili za prejeto resnično hvaležni? 
Potem, ko smo odrasli, je po moje vse ostalo enako. S tem, da morda nekateri še "hvala" ne znajo več reči, ali pa morda pozabijo... Vse dokler se ne zgodi nekaj "prelomnega" v našem življenju, nekaj kar nas spremeni, ali pa sami dojamemo, da ničesar v življenju ne gre jemati za samoumevno in da smo lahko v življenju hvaležni za toliko stvari...
In naenkrat se nam zdi, da smo lahko hvaležni za vse:  za dom, kjer lahko bivamo, se družimo;za posteljo, kjer lahko zaspimo po napornem dnevu in si spočijemo; za elektriko, da lahko gledamo priljubljeno nadaljevanko, oddajo ali zvemo kaj novega; za družabno igro, ki jo igramo z družino in…