Preskoči na glavno vsebino

4. maj

Lahko spregledam in pozabim kakšen koli drugi dan. Ampak 4. maja pa ne. Že dve leti me spremlja kot senca, me drži za vrat, mi ne pusti dihati, me stiska v prsih in ... Nekako me je vedno strah, kadar prihaja z vso hitrostjo in kadar pride. Kot danes. Celo noč nisem spala. Spominja me na dogodek, ko sem izgubila meni najbolj drago osebo in zaradi česar nič več ni tako kot je bilo. 

Težko je "sprejeti" dejstvo, da nekoga posebnega in pomembnega v tvojem življenju enostavno ne boš več videl in pri tem, da bi kaj spremenil, nimaš niti najmanjše moči. Pa še tako nenadoma... ne moreš se posloviti, ne moreš povedati vsega, kar ti leži na duši... Nikoli izrečene besede. In potem ti to vse ostane nekje na duši, na prsih.... čutiš to. 

Še dobro, da spomini nikoli ne zbledijo. Ker to je edino, kar na koncu ostane. Življenje pa gre naprej. 



In potem se mi vedno znova prikrade v spomin tole: 


"Če bi vedela, da te zadnjič gledam, kako odhajaš skozi vrata,  bi te objela in poklicala nazaj za še en objem.
Če bi vedela, da je zadnjič, ko sem s teboj, bi hotela, da je vsak trenutek pomemben.
Če bi vedela, da je zadnjič, ko sva skupaj, bi te hotela maksimalno osrečiti. 

Skuhala bi tvojo najljubšo jed in kavo, ki si jo imela najraje. 

Vzela bi si dopust samo zato, da bi bila s teboj. Spomnila bi te, kako si pomembna zame.
Če bi vedela, da zadnjič slišim tvoj glas, ki me nežno hvali in vzpodbuja, bi vzela kamero in posnela vsako tvoje dejanje in besedo, da bi si to lahko predvajala vedno znova, dan za dnem.
Če bi vedela, da je zadnjič, potem bi si vzela minuto več, se ustavila in rekla »rada te imam mama«, na mesto, da bi predpostavljala, da to že veš.
Če bi vedela, da je danes zadnjič, bi s teboj delila ta dan,  namesto, da bi ga izpustila, ker bi si mislila,  da bo takšnih dni še veliko.

Jutri ni obljubljeno nikomur, ne mladim ne starim in danes je morda zadnja priložnost,  da močno objamete tistega, ki ga imate radi. Zato ne čakajte na poseben dan,da svojim najdražjim izkažete ljubezen, podarite jim jo vsak dan!!!"




EllaTheAngel

Komentarji

  1. Zelo lepo napisano. Vedno se zamislim ob takih besedah, ker res nikoli ne veš, kdaj imaš zadnjo priložnost, da nekomu poveš in pokažeš, kako rad ga imaš.

    OdgovoriIzbriši
  2. Problem je, da se to premalokrat zavemo, dokler imamo vse ob sebi... nikoli pa ne veš kdaj je zadnjič, da jih vidiš... nič ne bi smelo biti samoumevno.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Pozitivne misli

EllaTheAngel

Odnosi, komunikacija in še kaj - razmišljanje

Ravno danes sem med brskanjem po spletu našla več zgodb o tem, kako so ljudje razočarani nad odnosi med ljudmi, komunikacijo in nekaj vmes. Npr. ena zgodba je bila o tem, da sta se dve prijateljici zmenili, da bosta skupaj izpeljali neki poslovni projekt. Vse je bilo dogovorjeno in po nekem času si je prijateljica premislila, brez da bi o tem predhodno obvestila prvo. Seveda je bilo prisotno razočaranje, sploh pri prijateljskih odnosih, ko imaš občutek, da lahko nekomu pa res zaupaš… Včasih je bolje sodelovati z tretjo osebo, ki je morda še ne poznaš, ni tvoj prijatelj, imata pa skupni interes, da nekaj na poslovnem področju uspe. Morda se iz tega vidika lahko bolj zaneseš na tretjo osebo, kot pa na prijatelja. Po drugi strani pa – čisti računi – dobri prijatelji. Če si iskren v realnem življenju do prijatelja, ti iskrenost ne bo predstavljala ovire niti na poslovnem področju.
Sama verjamem in si to govorim, dopovedujem tudi takrat, ko se kaj podobnega glede iskrenosti in nezaupanja zg…

Kar te ne ubije, te okrepi

Tole zgodbo sem težko spravila na blog, gre za eno posebno zgodbo, ki ima v sebi toliko bolečine, preteklosti, toliko solza in bolečine. Od nervoze in razkrivanja te zgodbe imam malo lepljive prste in tudi dlani. Ni enostavno... toda tole moram deliti... Zaradi razumevanja. Da ne bi bilo več toliko sodb, stigme, čudnih pogledov in še bolj hudih, kot nož ostrih pripomb. Da ne bi bilo še več sodb in obsojanj. Da bo več srečnih in zdravih ljudi. Da bo več ljubezni na tem svetu, ki ne potrebuje nič drugega kot to - več ljubezni. 
Kako težko je nekomu, ki je nesprejet v družbi, ve samo tisti, ki je to kdaj tudi zares občutil. Še posebej hudo zna biti otroku, ki se počuti nesprejet, neljubljen, "poseben" in ne kot del nečesa. Kajti potem vse to odnese tudi kasneje v življenje. Pa četudi gre samo za šolski razred, učence iz šole, znance. Boli izobčenost, da nisi del nečesa, da so te izločili zaradi "posebnosti," da si sam in osamljen. 
Vsak, ki je kdaj čutil osamljenost …