Preskoči na glavno vsebino

4. maj

Lahko spregledam in pozabim kakšen koli drugi dan. Ampak 4. maja pa ne. Že dve leti me spremlja kot senca, me drži za vrat, mi ne pusti dihati, me stiska v prsih in ... Nekako me je vedno strah, kadar prihaja z vso hitrostjo in kadar pride. Kot danes. Celo noč nisem spala. Spominja me na dogodek, ko sem izgubila meni najbolj drago osebo in zaradi česar nič več ni tako kot je bilo. 

Težko je "sprejeti" dejstvo, da nekoga posebnega in pomembnega v tvojem življenju enostavno ne boš več videl in pri tem, da bi kaj spremenil, nimaš niti najmanjše moči. Pa še tako nenadoma... ne moreš se posloviti, ne moreš povedati vsega, kar ti leži na duši... Nikoli izrečene besede. In potem ti to vse ostane nekje na duši, na prsih.... čutiš to. 

Še dobro, da spomini nikoli ne zbledijo. Ker to je edino, kar na koncu ostane. Življenje pa gre naprej. 



In potem se mi vedno znova prikrade v spomin tole: 


"Če bi vedela, da te zadnjič gledam, kako odhajaš skozi vrata,  bi te objela in poklicala nazaj za še en objem.
Če bi vedela, da je zadnjič, ko sem s teboj, bi hotela, da je vsak trenutek pomemben.
Če bi vedela, da je zadnjič, ko sva skupaj, bi te hotela maksimalno osrečiti. 

Skuhala bi tvojo najljubšo jed in kavo, ki si jo imela najraje. 

Vzela bi si dopust samo zato, da bi bila s teboj. Spomnila bi te, kako si pomembna zame.
Če bi vedela, da zadnjič slišim tvoj glas, ki me nežno hvali in vzpodbuja, bi vzela kamero in posnela vsako tvoje dejanje in besedo, da bi si to lahko predvajala vedno znova, dan za dnem.
Če bi vedela, da je zadnjič, potem bi si vzela minuto več, se ustavila in rekla »rada te imam mama«, na mesto, da bi predpostavljala, da to že veš.
Če bi vedela, da je danes zadnjič, bi s teboj delila ta dan,  namesto, da bi ga izpustila, ker bi si mislila,  da bo takšnih dni še veliko.

Jutri ni obljubljeno nikomur, ne mladim ne starim in danes je morda zadnja priložnost,  da močno objamete tistega, ki ga imate radi. Zato ne čakajte na poseben dan,da svojim najdražjim izkažete ljubezen, podarite jim jo vsak dan!!!"




EllaTheAngel

Komentarji

  1. Zelo lepo napisano. Vedno se zamislim ob takih besedah, ker res nikoli ne veš, kdaj imaš zadnjo priložnost, da nekomu poveš in pokažeš, kako rad ga imaš.

    OdgovoriIzbriši
  2. Problem je, da se to premalokrat zavemo, dokler imamo vse ob sebi... nikoli pa ne veš kdaj je zadnjič, da jih vidiš... nič ne bi smelo biti samoumevno.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Spet en majhen šoping tajm

Včeraj sem bila spet na enem manjšem šopingu v drogeriji. Prav fajn se je sprehajati med vsemi tistimi policami, gledati kaj je novega in zanimivega, kaj je lepega in privlačnega in mogoče tudi, kaj me niti v sanjah ne bi pritegnilo. Včasih je pravi balzam za dušo že samo en sprehod skozi police, čeprav ničesar ne kupiš.... Hja, no ja, pravzaprav skoraj vedno nekaj kupim... Pa saj je samo za dušo. ;)  Moj zadnji nakup je bil majhen in sicer:  V nakupovalni košarici se je znašlo tole:  * vatirane blazinice * jojobino olje * koprivin šampon  * Catrice četvorček senčk 040 - Never let me go! * Catrice lak 490 - Iron Mermaiden (že dolgo oboževan lak).  kaj pa je bil vaš zadnji nakup?  ElleTheAngel

Današnje razmišljanje...

Se pogosto zalotite, da razmišljate o prihodnosti? Kakšno prihodnost si predstavljate zase? Se razlikuje o željah po prihodnosti iz pred nekaj let nazaj? So cilji in želje drugačne? So drugačne prioritete? Imate sploh pričakovanja glede prihodnosti ali pa uživate vsak dan, pa ne mislite preveč na prihodnost?  Vir Zase lahko povem, da ogromno razmišljam glede prihodnosti. Kaj bo, kako bo, bo šlo? Kako se bo odvilo? Vem, da skrbi glede prihodnosti niso najboljše, vendar tu gre bolj za razmišljanje, neko pričakovanje prihodnosti.  Moje najlepše želje o prihodnosti segajo v čas desetletne punčke. Bilo je prvič, da sem videla morje. Krivec je bila šola, ker smo šli v šolo v naravi. Kljub zelo slabemu vremenu tistih pet dni sem se zaljubila. In ko sem prišla domov, sem si rekla, da bom nekoč živela na obali. Desetletna punčka in njene sanje.  Piran Sedaj sem definitivno prerasla tistih deset let, a nekatere sanje ostajajo iste. Obala je še vedno moja ljubezen, moja želja. ...

Tole pa čisto drži....

EllaTheAngel