Preskoči na glavno vsebino

4. maj

Lahko spregledam in pozabim kakšen koli drugi dan. Ampak 4. maja pa ne. Že dve leti me spremlja kot senca, me drži za vrat, mi ne pusti dihati, me stiska v prsih in ... Nekako me je vedno strah, kadar prihaja z vso hitrostjo in kadar pride. Kot danes. Celo noč nisem spala. Spominja me na dogodek, ko sem izgubila meni najbolj drago osebo in zaradi česar nič več ni tako kot je bilo. 

Težko je "sprejeti" dejstvo, da nekoga posebnega in pomembnega v tvojem življenju enostavno ne boš več videl in pri tem, da bi kaj spremenil, nimaš niti najmanjše moči. Pa še tako nenadoma... ne moreš se posloviti, ne moreš povedati vsega, kar ti leži na duši... Nikoli izrečene besede. In potem ti to vse ostane nekje na duši, na prsih.... čutiš to. 

Še dobro, da spomini nikoli ne zbledijo. Ker to je edino, kar na koncu ostane. Življenje pa gre naprej. 



In potem se mi vedno znova prikrade v spomin tole: 


"Če bi vedela, da te zadnjič gledam, kako odhajaš skozi vrata,  bi te objela in poklicala nazaj za še en objem.
Če bi vedela, da je zadnjič, ko sem s teboj, bi hotela, da je vsak trenutek pomemben.
Če bi vedela, da je zadnjič, ko sva skupaj, bi te hotela maksimalno osrečiti. 

Skuhala bi tvojo najljubšo jed in kavo, ki si jo imela najraje. 

Vzela bi si dopust samo zato, da bi bila s teboj. Spomnila bi te, kako si pomembna zame.
Če bi vedela, da zadnjič slišim tvoj glas, ki me nežno hvali in vzpodbuja, bi vzela kamero in posnela vsako tvoje dejanje in besedo, da bi si to lahko predvajala vedno znova, dan za dnem.
Če bi vedela, da je zadnjič, potem bi si vzela minuto več, se ustavila in rekla »rada te imam mama«, na mesto, da bi predpostavljala, da to že veš.
Če bi vedela, da je danes zadnjič, bi s teboj delila ta dan,  namesto, da bi ga izpustila, ker bi si mislila,  da bo takšnih dni še veliko.

Jutri ni obljubljeno nikomur, ne mladim ne starim in danes je morda zadnja priložnost,  da močno objamete tistega, ki ga imate radi. Zato ne čakajte na poseben dan,da svojim najdražjim izkažete ljubezen, podarite jim jo vsak dan!!!"




EllaTheAngel

Komentarji

  1. Zelo lepo napisano. Vedno se zamislim ob takih besedah, ker res nikoli ne veš, kdaj imaš zadnjo priložnost, da nekomu poveš in pokažeš, kako rad ga imaš.

    OdgovoriIzbriši
  2. Problem je, da se to premalokrat zavemo, dokler imamo vse ob sebi... nikoli pa ne veš kdaj je zadnjič, da jih vidiš... nič ne bi smelo biti samoumevno.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Pozitivne misli

EllaTheAngel

Izbira je naša: pozitivne in negativne afirmacije v našem življenju

Vsak sprehod po mestni knjižnici nam ponuja ogromno vrst knjig. Pa naj gre za ljubezenske romane, krajše novele, obvezno šolsko čtivo za domače branje, otroške lahkotne pravljice za lahko noč, leksikoni in enciklopedije, knjige o kuhi in telovadbi, pa knjige za osebno rast,... Ena najboljših pisateljic v zadnjem času je zame lahko rečem, da kar “vsemogočna” Louise L. Hay, ki zna tako pozitivno in razločno, povsem toplo vsakdanje, približati nekatere stvari svojim bralcem, da te kar potegne v branje njenih knjig. Ob vsem tem, pa imaš tako pozitivne občutke, napolni te z energijo in počutiš se enostavno dobro. Zamisliš se nad svojim življenjem, nad svojimi odločitvami, nad svojimi mislimi. Vir
Louise L. Hay je svetovna znana pisateljica in še mnogo več, ki pravi, da je afrimacija pravzaprav vse, kar izrećemo ali mislimo. In ker smo bili tekom življenja mnogokrat “priučeni” k negativnemu razmišljanju, gre večkrat za povsem negativne afirmacije oz. misli, kar pa posledično povzroča tudi ne…

Še znamo biti hvaležni?

Ko smo bili majhni, so nas starši učili, da moramo za vse, kar dobimo, reči: "Hvala." Ne spomnim pa se, da bi nas učili dejansko biti hvaležni za podarjene reči. Rekel si "hvala" in bil srečen s čokolado, liziko, keksi... Ampak, ali smo to jemali zgolj za nekaj samoumevnega ali pa smo bili za prejeto resnično hvaležni? 
Potem, ko smo odrasli, je po moje vse ostalo enako. S tem, da morda nekateri še "hvala" ne znajo več reči, ali pa morda pozabijo... Vse dokler se ne zgodi nekaj "prelomnega" v našem življenju, nekaj kar nas spremeni, ali pa sami dojamemo, da ničesar v življenju ne gre jemati za samoumevno in da smo lahko v življenju hvaležni za toliko stvari...
In naenkrat se nam zdi, da smo lahko hvaležni za vse:  za dom, kjer lahko bivamo, se družimo;za posteljo, kjer lahko zaspimo po napornem dnevu in si spočijemo; za elektriko, da lahko gledamo priljubljeno nadaljevanko, oddajo ali zvemo kaj novega; za družabno igro, ki jo igramo z družino in…