Preskoči na glavno vsebino

Še znamo biti hvaležni?

Ko smo bili majhni, so nas starši učili, da moramo za vse, kar dobimo, reči: "Hvala." Ne spomnim pa se, da bi nas učili dejansko biti hvaležni za podarjene reči. Rekel si "hvala" in bil srečen s čokolado, liziko, keksi... Ampak, ali smo to jemali zgolj za nekaj samoumevnega ali pa smo bili za prejeto resnično hvaležni? 

Potem, ko smo odrasli, je po moje vse ostalo enako. S tem, da morda nekateri še "hvala" ne znajo več reči, ali pa morda pozabijo... Vse dokler se ne zgodi nekaj "prelomnega" v našem življenju, nekaj kar nas spremeni, ali pa sami dojamemo, da ničesar v življenju ne gre jemati za samoumevno in da smo lahko v življenju hvaležni za toliko stvari...

In naenkrat se nam zdi, da smo lahko hvaležni za vse: 
  • za dom, kjer lahko bivamo, se družimo;
  • za posteljo, kjer lahko zaspimo po napornem dnevu in si spočijemo; 
  • za elektriko, da lahko gledamo priljubljeno nadaljevanko, oddajo ali zvemo kaj novega; 
  • za družabno igro, ki jo igramo z družino in prijatelji; 
  • za dežne kaplje, ki sperejo nesnago z zraka; 
  • za sluh, da lahko slišimo glasbo in poslušamo prijatelje, družino; 
  • za spanec, po katerem smo spet polni energije; 
  • za hrano, da nismo lačni,... 
Bodimo nazaj hvaležni, da bo naše življenje še bolj pozitivno. Zvečer, predem gremo spat, si v mislih naštejmo vse dobre stvari, ki so se nam zgodile tisti dan in za katere smo lahko hvaležni. Zahvalite se za to, občutite hvaležnost in bodimo ponovno iskreno hvaležni za vse, kar imamo. 

Komentarji

  1. Arya19. april 2017 ob 14:35

    Jap, hvaležna za 'samoumevne' stvari kot je svež zrak, čista voda, svinčnik, vsak dan posebej. Za ljudi pa sploh. Neprecenljivo no. Si tudi na vsake tok zapišem v en zvezek :)

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Ela19. april 2017 ob 14:46

      Moram priznati, da pred leti res nisem razmišljala preveč v tej smeri, zadnja obdobja pa na vse to gledam povsem drugače.
      Hvaležna za spomine. Hvaležna za družino in prijatelje, ki me imajo radi. Hvaležna za zdravje. Hvaležna za hrano, da nisem lačna. Za avto, ki me uspešno pripelje od ene do druge točke. Za računalnik, da lahko napišem kakšen blog post, ki mi leži na duši in sem v kontaktu s prijatelji. Seveda tudi za elektriko, ker mi le ta omogoči skupaj z internetom, da to tudi storim Za vodo, da se lahko vsak dan umijem in jo spijem, ko sem žejna. Za prijatelje, ki me sredi dneva vprašajo kako sem. Nič ni samoumevno. Čisto nič. In moram reči, da vse večkrat se opomnim in čisto zase napišem, za kaj vse sem hvaležna v zadnjem času.
      Hvaležna tudi tebi Arya, da bereš moj blog. :)

      Izbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Spet en majhen šoping tajm

Včeraj sem bila spet na enem manjšem šopingu v drogeriji. Prav fajn se je sprehajati med vsemi tistimi policami, gledati kaj je novega in zanimivega, kaj je lepega in privlačnega in mogoče tudi, kaj me niti v sanjah ne bi pritegnilo. Včasih je pravi balzam za dušo že samo en sprehod skozi police, čeprav ničesar ne kupiš.... Hja, no ja, pravzaprav skoraj vedno nekaj kupim... Pa saj je samo za dušo. ;)  Moj zadnji nakup je bil majhen in sicer:  V nakupovalni košarici se je znašlo tole:  * vatirane blazinice * jojobino olje * koprivin šampon  * Catrice četvorček senčk 040 - Never let me go! * Catrice lak 490 - Iron Mermaiden (že dolgo oboževan lak).  kaj pa je bil vaš zadnji nakup?  ElleTheAngel
6 komentarjev
Preberite več

Današnje razmišljanje...

Se pogosto zalotite, da razmišljate o prihodnosti? Kakšno prihodnost si predstavljate zase? Se razlikuje o željah po prihodnosti iz pred nekaj let nazaj? So cilji in želje drugačne? So drugačne prioritete? Imate sploh pričakovanja glede prihodnosti ali pa uživate vsak dan, pa ne mislite preveč na prihodnost?  Vir Zase lahko povem, da ogromno razmišljam glede prihodnosti. Kaj bo, kako bo, bo šlo? Kako se bo odvilo? Vem, da skrbi glede prihodnosti niso najboljše, vendar tu gre bolj za razmišljanje, neko pričakovanje prihodnosti.  Moje najlepše želje o prihodnosti segajo v čas desetletne punčke. Bilo je prvič, da sem videla morje. Krivec je bila šola, ker smo šli v šolo v naravi. Kljub zelo slabemu vremenu tistih pet dni sem se zaljubila. In ko sem prišla domov, sem si rekla, da bom nekoč živela na obali. Desetletna punčka in njene sanje.  Piran Sedaj sem definitivno prerasla tistih deset let, a nekatere sanje ostajajo iste. Obala je še vedno moja ljubezen, moja želja. ...
5 komentarjev
Preberite več

Razmišljanje o kilogramih

K temu razmišljanju me je vzpodbudilo današnje oblačenje. Vstaneš, izbereš obleko, ki jo boš oblekla in se oblečeš. In potem... opaziš spremembo. Spet. Hlače, ki so mi bile prej prav, so zdaj veliko prevelike. In še pas, ki si si ga že zmanjšala, je spet postal nekoliko prevelik. Hmmm... gremo na tehtnico... Spet 2 kilograma manj. Naj najprej na kratko opišem zakaj in kako je prišlo do tega. Pred dobrimi tremi meseci sem iz zdravstvenih razlogov  iz jedilnika črtala ves sladkor, razen agavin sirup občasno za kakšno slajšo kavico, zdaj pa ga skoraj nič več ne rabim. Črtala sem tudi vse stvari iz bele moke, bele testenine, bel riž... Posegala sem po rjavem rižu, pirini moki (sama si celo pečem kruh) in polnozrnatih testeninah. In kilogrami so kar šli dol. In dol. V zadnjih dobrih treh mesecih okrog 10 kg. Moram povedati, da mi ta prehrana ustreza in veliko bolje se počutim. Nekoč sem imela kakšen kilogram preveč - to je tisto, ko ti kaj "visi" čez rob hlač in si strašno n...
4 komentarji
Preberite več