Preskoči na glavno vsebino

Hvaležnost vsak dan

Polepšamo si lahko prav vsak dan. Ne glede na to, kaj vse se nam tisti dan dogaja. Sestanki v službi, hitenje po opravkih, morda družinske obveznosti in še in še. Naglica, vse se tako hitro odvija mimo nas, da dan mine kot bi trenil in že je noč in novo jutro. Na koncu se zavemo, da je mimo teden, mesec, leto... mi pa se ne ustavimo in vidimo le še vse slabo kaj se dogaja. 

Pozornost zvečer posvetite dnevniku? In tako v spanec in naslednji dan odnesete vse slabo, kar se dogaja. In težko najdemo spet nekaj, česar bi bili veseli, iskreno hvaležni. 

Ustavimo se. Zavrtimo dan drugače. V drugi in boljši in lepši in bolj hvaležni smeri. 

Vsak dan zvečer, ko se umirimo, pred spanjem, najdimo nekaj dobrega v njem. Nekaj, kar nas tistega dne razveseli, nasmeji, nekaj, za kar smo hvaležni in čim več je teh stvari, dogodkov, občutij, tem bolje je. Sprava lahko začnete z eno ali tremi stvarmi, dogodki, občutji, trenutki. Potem pa stopnjujte, iščite več in več dobrega. Tako se boste bolj osredotočali na dobro in lepo in tako boste videli še več dobrega in lepega. Prav tako bodite hvaležni za vse to. 

Zdi se mi, da ljudje preveč jemljemo vse za samoumevno. Kot da ne čutimo več tiste res prave iskrene hvaležnosti v sebi za vse, kar imamo okrog sebe. Naj so bodo majhne stvari ali kaj resnično velikega. 

Kaj je hvaležnost? Za kaj smo vse lahko hvaležni v dnevu, pa jemljemo vse preveč samoumevno?

Hvaležni smo za vodo, ki nam teče iz pipe. Marsikje nimajo dovolj pitne vode ali pa sploh nimajo vode. Nam je omogočeno, da se vsak dan lahko z njo tuširamo in jo spijemo. 

Hvaležni smo za jutranjo kavo, ki nam jo skuha partner. Veliko ljudi morda nima nikogar, s kom bi zjutraj med požirki kave rekel besedo ali dve. Ali pa nimajo kave. Tudi to je lahko luksuz, ki si ga vsi ne morejo privoščiti. 

Hvaležni smo za elektriko. Ker nam omogoča napajanje računalnikov, telefonov, televizije. Da ostanemo v stiku s prijatelji, družino, s svetom. 

Hvaležni smo za topel obrok, čeprav se to nekaterim zdi posebej samoumevno. Nekdo si vzame čas, ljubezen, da ga pripravi. 

Hvaležni smo, ko nam kdo odstopi prednost v vrsti na blagajni, saj se je sam spomnil, da še nekaj potrebuje in je šel iskat. Nam pa se mudi po opravkih. 

Hvaležni smo za nasmeh natakarja, ki nam postreže kavo. 

Hvaležni smo za srečno in varno pot na cesti. 

Hvaležni smo za udobno posteljo, v kateri se naspimo, spočijemo in naberemo novih moči. 

Hvaležni smo za prijatelje, partnerja, družino, ljubezen. 

Hvaležni smo za knjigo, ki nas mirno in prijetno zaziblje v spanec. 

Hvaležni bodimo za vse majhne in velike stvari, ki nam polepšajo dan. 

Osredotočajmo se nanje. Da bo spet lepši in hvaležnejši. 

VIR SLIKE

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Pozitivne misli

EllaTheAngel

Izbira je naša: pozitivne in negativne afirmacije v našem življenju

Vsak sprehod po mestni knjižnici nam ponuja ogromno vrst knjig. Pa naj gre za ljubezenske romane, krajše novele, obvezno šolsko čtivo za domače branje, otroške lahkotne pravljice za lahko noč, leksikoni in enciklopedije, knjige o kuhi in telovadbi, pa knjige za osebno rast,... Ena najboljših pisateljic v zadnjem času je zame lahko rečem, da kar “vsemogočna” Louise L. Hay, ki zna tako pozitivno in razločno, povsem toplo vsakdanje, približati nekatere stvari svojim bralcem, da te kar potegne v branje njenih knjig. Ob vsem tem, pa imaš tako pozitivne občutke, napolni te z energijo in počutiš se enostavno dobro. Zamisliš se nad svojim življenjem, nad svojimi odločitvami, nad svojimi mislimi. Vir
Louise L. Hay je svetovna znana pisateljica in še mnogo več, ki pravi, da je afrimacija pravzaprav vse, kar izrećemo ali mislimo. In ker smo bili tekom življenja mnogokrat “priučeni” k negativnemu razmišljanju, gre večkrat za povsem negativne afirmacije oz. misli, kar pa posledično povzroča tudi ne…

Še znamo biti hvaležni?

Ko smo bili majhni, so nas starši učili, da moramo za vse, kar dobimo, reči: "Hvala." Ne spomnim pa se, da bi nas učili dejansko biti hvaležni za podarjene reči. Rekel si "hvala" in bil srečen s čokolado, liziko, keksi... Ampak, ali smo to jemali zgolj za nekaj samoumevnega ali pa smo bili za prejeto resnično hvaležni? 
Potem, ko smo odrasli, je po moje vse ostalo enako. S tem, da morda nekateri še "hvala" ne znajo več reči, ali pa morda pozabijo... Vse dokler se ne zgodi nekaj "prelomnega" v našem življenju, nekaj kar nas spremeni, ali pa sami dojamemo, da ničesar v življenju ne gre jemati za samoumevno in da smo lahko v življenju hvaležni za toliko stvari...
In naenkrat se nam zdi, da smo lahko hvaležni za vse:  za dom, kjer lahko bivamo, se družimo;za posteljo, kjer lahko zaspimo po napornem dnevu in si spočijemo; za elektriko, da lahko gledamo priljubljeno nadaljevanko, oddajo ali zvemo kaj novega; za družabno igro, ki jo igramo z družino in…