Preskoči na glavno vsebino

Hvaležnost vsak dan

Polepšamo si lahko prav vsak dan. Ne glede na to, kaj vse se nam tisti dan dogaja. Sestanki v službi, hitenje po opravkih, morda družinske obveznosti in še in še. Naglica, vse se tako hitro odvija mimo nas, da dan mine kot bi trenil in že je noč in novo jutro. Na koncu se zavemo, da je mimo teden, mesec, leto... mi pa se ne ustavimo in vidimo le še vse slabo kaj se dogaja. 

Pozornost zvečer posvetite dnevniku? In tako v spanec in naslednji dan odnesete vse slabo, kar se dogaja. In težko najdemo spet nekaj, česar bi bili veseli, iskreno hvaležni. 

Ustavimo se. Zavrtimo dan drugače. V drugi in boljši in lepši in bolj hvaležni smeri. 

Vsak dan zvečer, ko se umirimo, pred spanjem, najdimo nekaj dobrega v njem. Nekaj, kar nas tistega dne razveseli, nasmeji, nekaj, za kar smo hvaležni in čim več je teh stvari, dogodkov, občutij, tem bolje je. Sprava lahko začnete z eno ali tremi stvarmi, dogodki, občutji, trenutki. Potem pa stopnjujte, iščite več in več dobrega. Tako se boste bolj osredotočali na dobro in lepo in tako boste videli še več dobrega in lepega. Prav tako bodite hvaležni za vse to. 

Zdi se mi, da ljudje preveč jemljemo vse za samoumevno. Kot da ne čutimo več tiste res prave iskrene hvaležnosti v sebi za vse, kar imamo okrog sebe. Naj so bodo majhne stvari ali kaj resnično velikega. 

Kaj je hvaležnost? Za kaj smo vse lahko hvaležni v dnevu, pa jemljemo vse preveč samoumevno?

Hvaležni smo za vodo, ki nam teče iz pipe. Marsikje nimajo dovolj pitne vode ali pa sploh nimajo vode. Nam je omogočeno, da se vsak dan lahko z njo tuširamo in jo spijemo. 

Hvaležni smo za jutranjo kavo, ki nam jo skuha partner. Veliko ljudi morda nima nikogar, s kom bi zjutraj med požirki kave rekel besedo ali dve. Ali pa nimajo kave. Tudi to je lahko luksuz, ki si ga vsi ne morejo privoščiti. 

Hvaležni smo za elektriko. Ker nam omogoča napajanje računalnikov, telefonov, televizije. Da ostanemo v stiku s prijatelji, družino, s svetom. 

Hvaležni smo za topel obrok, čeprav se to nekaterim zdi posebej samoumevno. Nekdo si vzame čas, ljubezen, da ga pripravi. 

Hvaležni smo, ko nam kdo odstopi prednost v vrsti na blagajni, saj se je sam spomnil, da še nekaj potrebuje in je šel iskat. Nam pa se mudi po opravkih. 

Hvaležni smo za nasmeh natakarja, ki nam postreže kavo. 

Hvaležni smo za srečno in varno pot na cesti. 

Hvaležni smo za udobno posteljo, v kateri se naspimo, spočijemo in naberemo novih moči. 

Hvaležni smo za prijatelje, partnerja, družino, ljubezen. 

Hvaležni smo za knjigo, ki nas mirno in prijetno zaziblje v spanec. 

Hvaležni bodimo za vse majhne in velike stvari, ki nam polepšajo dan. 

Osredotočajmo se nanje. Da bo spet lepši in hvaležnejši. 

VIR SLIKE

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Spet en majhen šoping tajm

Včeraj sem bila spet na enem manjšem šopingu v drogeriji. Prav fajn se je sprehajati med vsemi tistimi policami, gledati kaj je novega in zanimivega, kaj je lepega in privlačnega in mogoče tudi, kaj me niti v sanjah ne bi pritegnilo. Včasih je pravi balzam za dušo že samo en sprehod skozi police, čeprav ničesar ne kupiš.... Hja, no ja, pravzaprav skoraj vedno nekaj kupim... Pa saj je samo za dušo. ;)  Moj zadnji nakup je bil majhen in sicer:  V nakupovalni košarici se je znašlo tole:  * vatirane blazinice * jojobino olje * koprivin šampon  * Catrice četvorček senčk 040 - Never let me go! * Catrice lak 490 - Iron Mermaiden (že dolgo oboževan lak).  kaj pa je bil vaš zadnji nakup?  ElleTheAngel

Današnje razmišljanje...

Se pogosto zalotite, da razmišljate o prihodnosti? Kakšno prihodnost si predstavljate zase? Se razlikuje o željah po prihodnosti iz pred nekaj let nazaj? So cilji in želje drugačne? So drugačne prioritete? Imate sploh pričakovanja glede prihodnosti ali pa uživate vsak dan, pa ne mislite preveč na prihodnost?  Vir Zase lahko povem, da ogromno razmišljam glede prihodnosti. Kaj bo, kako bo, bo šlo? Kako se bo odvilo? Vem, da skrbi glede prihodnosti niso najboljše, vendar tu gre bolj za razmišljanje, neko pričakovanje prihodnosti.  Moje najlepše želje o prihodnosti segajo v čas desetletne punčke. Bilo je prvič, da sem videla morje. Krivec je bila šola, ker smo šli v šolo v naravi. Kljub zelo slabemu vremenu tistih pet dni sem se zaljubila. In ko sem prišla domov, sem si rekla, da bom nekoč živela na obali. Desetletna punčka in njene sanje.  Piran Sedaj sem definitivno prerasla tistih deset let, a nekatere sanje ostajajo iste. Obala je še vedno moja ljubezen, moja želja. ...

Tole pa čisto drži....

EllaTheAngel