Ali se imamo radi

Udeležila sem se predavanja z naslovom Ali se imamo radi? V predstavitvi dogodka je bilo napisano, da se bo govorilo o samopodobi, samozavesti in samospoštovanju ter o tem, kako se le - to prenese v življenje. Predavanje je organiziral Center Anima, predavanje pa je izvajala Danijela Šunjić Egić, univ. dipl. psih.

Ko se prijaviš in udeležiš nekega dogodka, imaš verjetno pred tem tudi neka svoja pričakovanja od dogodka samega. Ali zato, da zveš nekaj novega, ker se v sami predstavitvi dogodka “najdeš” in misliš, da ti bo pomagalo, mogoče iz radovednosti, mogoče se dogodka udeležiš ker podpiraš podobne projekte, zaradi tega, ker te v to prepriča prijateljica ali morda zato, ker podpiraš tiste, ki dogodek ustvarijo. Vedno se lahko najde tisoč stvari v ozadju.

Sama sem se našla v naslovu dogodka. Verjetno v vsakem izmed nas obstaja včasih nekaj dvoma in tisti črviček v tebi, ki ti včasih šepeta »nisem dovolj dobra.« In sem šla pogledat, kaj novega, dobrega in predvsem uporabnega bom izvedela na dogodku.

Dvorana je bila polna. Lahko rečem da zelo polna in ljudje so še kar prihajali. Moram povedati, da me ni prav nič presenetilo to, da so v veliki večini prevladovale ženske. Pripadnikov moškega spola je bilo … Hmm… verjetno jih lahko preštejem na prste ene roke. Pa nič zato, kajti prav zanimivo je bilo slišati, da so podajali svoja mnenja in niso bili nič tiho.

Prvo takšno vprašanje, ki ga je postavila predavateljica, je bilo: »Ali se imate radi?« Po začetni sramežljivosti so se pričeli oglašati prvi glasovi. Ženski. In vse tiste, ki so se oglasile, so povedale, da se seveda imajo rade. Sama sem bila tiho, seveda mi je po glavi rojilo, ali lahko to vprašanje popolnoma potrdim ali ne. In po odgovorih nekaterih prisotnih, se mi je porodilo  drugo vprašanje in sicer: »Če se imate res tako rade in ste v to prepričane, zakaj ste potem prišle na to predavanje, kjer naj bi bilo govora o tem in kako iz teorije v prakso?«

Ali smo ljudje nekako naravnani na to, da olepšamo resnico? Da si ne upamo dejansko izpostaviti sebe, čeprav določene stvari kažejo drugače? Ali nas je sram? Ali se zanikamo? Kaj pa če vse to res nima nobene veze s tem, da smo mi tam?

Na dogodku so bile definirane besede samopodoba, samozavest in samospoštovanje. Samopodoba je podoba o sebi, kako sami vidimo sebe kot npr. zaposleno osebo, kot prijateljico, kot partnerico. Samozavest je zavest o sebi, svoji šibkosti, svoji moči, svojih potencialih, vrednosti, želji po spremembah. Samospoštovanje je vrednostna ocena sebe in vključuje čustva.

Na kratko o možnih vzrokih za nizko samospoštovanje:

1) krivdo pripisujemo staršem; npr. pretirano kritični starši

• izguba v otroštvu; npr. ločitev ali smrt, gre za občutek krivde, sokrivde, občutek praznine in negotovosti
• zloraba s strani staršev (različne vrste zlorabe)
• alkoholizem ali zloraba drog
• zavračanje s strani staršev
• preveč zaščitniški starši
• starši, ki razvajajo otroke

    2) stres

    3) nasilje v odnosu

    4) bolezen (ko npr. nismo sposobni normalno funkcionirati)

    5)kulturne razlike

  6) razlike v spolu (pogosteje imajo nizko samospoštovanje ženske zaradi pritiska medijev, pa tudi ženske več o tem govorijo kot moški)

Po besedah predavateljice je stres povezan s samospoštovanjem, kajti mi sami ocenjujemo situacijo, ki je pred nami oz.  v kateri se nahajamo, kot stresno. Stres je namreč subjektivna ocena določene situacije. V takih primerih se moramo z mislimi popeljati v preteklost, kajti tudi v preteklosti smo že bili postavljeni v različne, nam stresne situacije, ki pa smo jih z akcijo oz. aktivnostjo tudi razrešili oz. prešli.

Soočanje s stresom na kratko:

·   - načrtovanje brez aktivnosti (npr. različne variante, kako rešiti stresno situacijo – v tem primeru bi sama rekla, da je ena najbolj smešnih, meni neizvedljivih možnosti, ko v stresni situaciji rečem, da pošljem vse nekam in grem na Jamajko J)

·   - iskanje čustvene podpore (ko se izpovedujemo drugim osebam, predavateljica je temu rekla »jamranje«, seveda v kolikor nam to pomaga, saj smo ženske bolj podvržene temu, da govorimo o vsem)

·   - pobeg v duhovnost, gre za prelaganje odgovornosti na nekoga drugega

·  - pozitivno prevrednotenje ali kakor jaz dejansko vedno porabim besede: »V vsakem slabem je nekaj dobrega.« Situacija se je že zgodila, potrebno jo je sprejeti in iz nje izvleči korist.

·   - usmerjenost k rešitvam – najti več različnih idej za rešitev situacije

·   - izvesti je potrebno rešitev  - pristop k akciji

Prizadevati si je namreč pomembno za rast in spremembo in ne za popolnost.

Možni načini za reševanje stresa:

Ø  dnevnik – zapisovanje pozitivnih lastnosti in vrednosti, ki jih prepoznamo pri sebi

Ø  na dogodke glejmo kot na priložnosti in izzive

Ø  moram ali ne morem zamenjamo z rabo hočem ali nočem (želim, ne želim)

Ø  pomembno je, da se prenehamo primerjati z drugimi, kajti vsak človek zase je unikat

Ø  samopohvala – za nekaj kar je dobro narejeno se pohvalimo

Ø  ločevati sebe kot osebo od svojih dejanj

Ø  afirmacije

Ø  avtogeni treningi, tehnike sproščanja

Ø  truditi se biti to, kar si.

Potrebno se je potruditi za svoje življenje in to, da se lažje spopadamo z vsemi negativnostmi. Namreč, sklepna misel dogodka je bila ta, da smo edina oseba, s katero smo vse življenje, smo namreč samo mi sami.

Po koncu dogodka smo bili povabljeni, da napišemo pohvale, pripombe in misli, ki so naš obšle med samim dogodkom.

Sama sem mnenja, da smo že na pol poti, če sami pri sebi ugotovimo, da nekaj ni v redu (npr. da se ne spoštujemo dovolj) in da to želimo spremeniti. Takrat smo že na pol poti do uspeha. In če sami tega zase nočemo oz. nismo pripravljeni, nas noben ne bo mogel prepričati drugače.