Preskoči na glavno vsebino

Številka 3

Že kar nekaj časa se nisem oglasila nič na blogu. Da me ni bilo, da so bile neke druge neoddolžljive zadeve... ne bom govorila. 

K pisanju tega bloga pa me je spodbudila blogerka Deja, kjer kratko malo odgovarjam na vprašanja. Pa gremo! :) 

1) Tri stvari, ki kažejo na to, da sem še vedno otrok: 
* se včasih res obnašam kot otrok (preveč vihravo, preveč nerazmišljujoče)
* mi je všeč, če včasih kdo skrbi zame kot za majhnega otroka :) 
* z nečaki rada gledam risanke, slikanice, pravljice... jap, takrat sem v drugem, pravljičnem svetu, kjer je vse lepo, vse dobro. 

2) Tri stvari, ki kažejo na to, da sem že stara: 
* da pogosto zvečer hitro zaspim - lahko bi rekli da sem stara, ker včasih zaspim še preden se žur sploh začne :) 
* ko mi nagaja zdravje, ko hodim okrog zdravnikov in se res počutim kot stari ljudje, ki stokajo in hodijo okrog zdravnikov
* da nimam več kondicije kot nekoč :) 

3) Tri stvari, ki jih želim narediti: (sicer jih je več, ampak naj bo): 
* se odseliti stran od gnezda, še najraje nekam na svoje na Obali
* diplomirati
* imeti otroke 

4) Tri stvari, ki "dokazujejo", da sem "tipičen fant": (ma kaj bi tukaj spoloh napisala?)
* tu pa tam - nereda priznam, ampak vseeno - znam fajn po fantovsko zakleti - pravijo da kleti ni dekliško :) 
* so mi všeč udobna oblačila (če lahko to pojmujem po fantovsko) 
* všeč so mi vse tehnične novosti, na katere so ponavadi najbolj nori fantje. :) 

5) Tri stvari, ki dokazujejo, da sem tipično dekle: 
* rada imam make up - ličenje, mazanje karkoli v tem smislu, čeprav nisem vedno sveže napleskana kot stena 
* ljubim šoping - pohajanje po trgovinah, gledanje kaj je novega, lepega... čisto dekliško :) 
* se obremenjujem s svojim videzom - priznam. Sem pač dekle. 

6) Tri stvari, ki jih želim narediti v naslednjih treh mesecih: 
* diploma (jap, bom za mašo dala, samo da se je rešim :)) 
* dobila službo
* odleteti iz gnezda 

7) Tri stvari, ki so mi všeč pri meni: 
* da znam biti v določenih stvareh zelo vztrajna (jap, bi to morala prenesti na več področij življenja)
* da znam misliti tudi na druge, da nisem egoist
* skušam v vsakem slabem najti tudi nekaj dobrega

8) Navedi tri vsakodnevne nujnosti: 
* mazanje s kremami (brez tega bi bila moja koža še hujši obup)
* ščetkanje :) 
* internet :) 

9) Tri stvari, ki me strašijo
* bolezni
* kadar bi naj šla k zobozdravniku - jap, ena mojih najhujših nočnih mor, me je strah zobozdravnikov kot samega hudiča
* da česa ne bom zmogla. 


Evo, mene ste spoznali v treh številkah, zdaj pa ste na vrsti vi! :) 

EllaTheAngel 




Komentarji

  1. je zabaven tale obrazec, ane? :)
    le pridi na obalo, tu je zmerej fajn :)

    OdgovoriIzbriši
  2. Res je kar zanimivo.:) In verjamem, da je na obali fajn. :)

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Pozitivne misli

EllaTheAngel

Izbira je naša: pozitivne in negativne afirmacije v našem življenju

Vsak sprehod po mestni knjižnici nam ponuja ogromno vrst knjig. Pa naj gre za ljubezenske romane, krajše novele, obvezno šolsko čtivo za domače branje, otroške lahkotne pravljice za lahko noč, leksikoni in enciklopedije, knjige o kuhi in telovadbi, pa knjige za osebno rast,... Ena najboljših pisateljic v zadnjem času je zame lahko rečem, da kar “vsemogočna” Louise L. Hay, ki zna tako pozitivno in razločno, povsem toplo vsakdanje, približati nekatere stvari svojim bralcem, da te kar potegne v branje njenih knjig. Ob vsem tem, pa imaš tako pozitivne občutke, napolni te z energijo in počutiš se enostavno dobro. Zamisliš se nad svojim življenjem, nad svojimi odločitvami, nad svojimi mislimi. Vir
Louise L. Hay je svetovna znana pisateljica in še mnogo več, ki pravi, da je afrimacija pravzaprav vse, kar izrećemo ali mislimo. In ker smo bili tekom življenja mnogokrat “priučeni” k negativnemu razmišljanju, gre večkrat za povsem negativne afirmacije oz. misli, kar pa posledično povzroča tudi ne…

Še znamo biti hvaležni?

Ko smo bili majhni, so nas starši učili, da moramo za vse, kar dobimo, reči: "Hvala." Ne spomnim pa se, da bi nas učili dejansko biti hvaležni za podarjene reči. Rekel si "hvala" in bil srečen s čokolado, liziko, keksi... Ampak, ali smo to jemali zgolj za nekaj samoumevnega ali pa smo bili za prejeto resnično hvaležni? 
Potem, ko smo odrasli, je po moje vse ostalo enako. S tem, da morda nekateri še "hvala" ne znajo več reči, ali pa morda pozabijo... Vse dokler se ne zgodi nekaj "prelomnega" v našem življenju, nekaj kar nas spremeni, ali pa sami dojamemo, da ničesar v življenju ne gre jemati za samoumevno in da smo lahko v življenju hvaležni za toliko stvari...
In naenkrat se nam zdi, da smo lahko hvaležni za vse:  za dom, kjer lahko bivamo, se družimo;za posteljo, kjer lahko zaspimo po napornem dnevu in si spočijemo; za elektriko, da lahko gledamo priljubljeno nadaljevanko, oddajo ali zvemo kaj novega; za družabno igro, ki jo igramo z družino in…