Preskoči na glavno vsebino

Dovolj velika doza motivacije za vsak dan


Že od nekdaj me je zanimalo, kako to, da so lahko nekateri ljudje tako motivirani za skoraj vse, kar počnejo v svojem življenju, drugi ljudje pa ne izstopajo iz svoje cone udobja in mirnosti, navajenosti na določen način življenja, si ne upajo tvegati in narediti stvari drugače. In vsi govorijo o tem, da je potrebno najti motivacijo vsak dan ali v vsakem dnevu ali v vsaki stvari. Doza motivacije mora biti zadostna vsak dan da traja,da nas motivira za tisti dan. 


Nekje sem prebrala, da če se nekaj dogaja v našem življenju na področju preživetja - smo sposobni prej ovrči vse in prestopiti vse meje, da preživimo. Tu bi lahko rekli, da dela naša motivacija več kot lahko. :) Torej najprej smo se sposobni čimbolj motivirati glede vsega, kar posega na področje našega preživetja - npr. da zaslužimo denar za prehrano za preživetje. 

Smilijan Mori pravi: "Vizija brez motivacije je le želja, motivacija brez akcije so samo sanje, vizija z motivakcijo lahko spreminja svet!" 


Motivacija res ne traja dolgo, zato si jo moramo vsak dan preskrbeti in to dovolj veliko dozo, da traja. Na si bodo to motivacijski članki, motivacijske knjige, mogoče samo vizija o boljšem jutrišnjem dnevu. Glavno je, da nas nekaj motivira. Tudi takrat, ko smo najbolj na dnu, ko mislimo, da se ne bomo izvlekli iz vsega, kar se nam je vsipalo na glavo, moramo najti način, da se motiviramo in mislimo pozitivno. 

Torej, gremo vsi po dnevno dozo motivacije! :) He he, kot da bi rekla, gremo vsi po dnevno dozo kave - oboje nas drži pokonci ves dan, če je dovolj velika količina. :) 

EllaTheAngel 

Komentarji

  1. Res je..potrebno jo je najti v vsaki situaciji, drugače izgubimo voljo in energijo..

    OdgovoriIzbriši
  2. Sanna, jaz jo moram prav z lupo zadnje čase iskati... ;)

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Pozitivne misli

EllaTheAngel

Odnosi, komunikacija in še kaj - razmišljanje

Ravno danes sem med brskanjem po spletu našla več zgodb o tem, kako so ljudje razočarani nad odnosi med ljudmi, komunikacijo in nekaj vmes. Npr. ena zgodba je bila o tem, da sta se dve prijateljici zmenili, da bosta skupaj izpeljali neki poslovni projekt. Vse je bilo dogovorjeno in po nekem času si je prijateljica premislila, brez da bi o tem predhodno obvestila prvo. Seveda je bilo prisotno razočaranje, sploh pri prijateljskih odnosih, ko imaš občutek, da lahko nekomu pa res zaupaš… Včasih je bolje sodelovati z tretjo osebo, ki je morda še ne poznaš, ni tvoj prijatelj, imata pa skupni interes, da nekaj na poslovnem področju uspe. Morda se iz tega vidika lahko bolj zaneseš na tretjo osebo, kot pa na prijatelja. Po drugi strani pa – čisti računi – dobri prijatelji. Če si iskren v realnem življenju do prijatelja, ti iskrenost ne bo predstavljala ovire niti na poslovnem področju.
Sama verjamem in si to govorim, dopovedujem tudi takrat, ko se kaj podobnega glede iskrenosti in nezaupanja zg…

Kar te ne ubije, te okrepi

Tole zgodbo sem težko spravila na blog, gre za eno posebno zgodbo, ki ima v sebi toliko bolečine, preteklosti, toliko solza in bolečine. Od nervoze in razkrivanja te zgodbe imam malo lepljive prste in tudi dlani. Ni enostavno... toda tole moram deliti... Zaradi razumevanja. Da ne bi bilo več toliko sodb, stigme, čudnih pogledov in še bolj hudih, kot nož ostrih pripomb. Da ne bi bilo še več sodb in obsojanj. Da bo več srečnih in zdravih ljudi. Da bo več ljubezni na tem svetu, ki ne potrebuje nič drugega kot to - več ljubezni. 
Kako težko je nekomu, ki je nesprejet v družbi, ve samo tisti, ki je to kdaj tudi zares občutil. Še posebej hudo zna biti otroku, ki se počuti nesprejet, neljubljen, "poseben" in ne kot del nečesa. Kajti potem vse to odnese tudi kasneje v življenje. Pa četudi gre samo za šolski razred, učence iz šole, znance. Boli izobčenost, da nisi del nečesa, da so te izločili zaradi "posebnosti," da si sam in osamljen. 
Vsak, ki je kdaj čutil osamljenost …