Preskoči na glavno vsebino

Angelček Casper

Tisti, ki me nekoliko bolje poznate, že veste, da se je pred dobrim letom in pol zgodila pri meni ena zanimiva prelomnica. V moje življenje je stopilo bitjece, ki si je zaslužilo ogromno ljubezni in pozornosti, ki jo je to bitjece potrebovalo in ti s hvaležnostjo vračalo nasmeh na obraz. Posvojili smo pritlikavega ruskega hrčka. Zaradi barve in navihanosti je postal Casper (kot duhec Casper iz risanke).



Bil je resno pravi mali cartek, živahen, priden, prijazen in neverjetno simpatičen. Naj je bil še tako slab in trd dan, vedno me je na nek način potolažil, nasmejal - pravzaprav ne znam tega opisati. Bil je res bitjece, ki ti je narisalo nasmeh obraz, pa naj je bilo še tako hudo.



Pred mesecem dni... pa je zaspal. In moje srce se je zlomilo...



Za tolažbo si pravim, da upam, da smo mu res polepšali življenje, trudili smo se res po najboljših močeh. In tam kjer je... mu bo še naprej lepo. Od tam zgoraj pazi name še en angelček več.... Casper, pogrešam te!


EllaTheAngel

Komentarji

  1. Ooo, ne. :( Moje sožalje. res je hudo ko umre živalica, ki je kot član družine. Te čisto razumem, meni je tudi pred leti umrl hrček. Naj te tolaži misel, da je imel Casper najboljše skrbnike na svetu in da je pri tebi preživel čudovite trenutke. :)

    OdgovoriIzbriši
  2. Moj mi vedno pravi, da naj mislim raje na to, da smo mu polepšali to njegovo kratko življenje, ki ga je imel na voljo, saj bi v primeru, da ga ne bi posvojili (in če bi seveda zrasel), verjetno zavrgli v trgovini. In res smo se vsi trudili, da je imel nebesa na zemlji. Hvala!

    OdgovoriIzbriši
  3. Joj sožalje. :(
    Res je bil pravi mali srček. :)

    OdgovoriIzbriši
  4. ojoj:(....moje sožalje
    Naj počiva v miru**

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Pozitivne misli

EllaTheAngel

Odnosi, komunikacija in še kaj - razmišljanje

Ravno danes sem med brskanjem po spletu našla več zgodb o tem, kako so ljudje razočarani nad odnosi med ljudmi, komunikacijo in nekaj vmes. Npr. ena zgodba je bila o tem, da sta se dve prijateljici zmenili, da bosta skupaj izpeljali neki poslovni projekt. Vse je bilo dogovorjeno in po nekem času si je prijateljica premislila, brez da bi o tem predhodno obvestila prvo. Seveda je bilo prisotno razočaranje, sploh pri prijateljskih odnosih, ko imaš občutek, da lahko nekomu pa res zaupaš… Včasih je bolje sodelovati z tretjo osebo, ki je morda še ne poznaš, ni tvoj prijatelj, imata pa skupni interes, da nekaj na poslovnem področju uspe. Morda se iz tega vidika lahko bolj zaneseš na tretjo osebo, kot pa na prijatelja. Po drugi strani pa – čisti računi – dobri prijatelji. Če si iskren v realnem življenju do prijatelja, ti iskrenost ne bo predstavljala ovire niti na poslovnem področju.
Sama verjamem in si to govorim, dopovedujem tudi takrat, ko se kaj podobnega glede iskrenosti in nezaupanja zg…

Kar te ne ubije, te okrepi

Tole zgodbo sem težko spravila na blog, gre za eno posebno zgodbo, ki ima v sebi toliko bolečine, preteklosti, toliko solza in bolečine. Od nervoze in razkrivanja te zgodbe imam malo lepljive prste in tudi dlani. Ni enostavno... toda tole moram deliti... Zaradi razumevanja. Da ne bi bilo več toliko sodb, stigme, čudnih pogledov in še bolj hudih, kot nož ostrih pripomb. Da ne bi bilo še več sodb in obsojanj. Da bo več srečnih in zdravih ljudi. Da bo več ljubezni na tem svetu, ki ne potrebuje nič drugega kot to - več ljubezni. 
Kako težko je nekomu, ki je nesprejet v družbi, ve samo tisti, ki je to kdaj tudi zares občutil. Še posebej hudo zna biti otroku, ki se počuti nesprejet, neljubljen, "poseben" in ne kot del nečesa. Kajti potem vse to odnese tudi kasneje v življenje. Pa četudi gre samo za šolski razred, učence iz šole, znance. Boli izobčenost, da nisi del nečesa, da so te izločili zaradi "posebnosti," da si sam in osamljen. 
Vsak, ki je kdaj čutil osamljenost …