Preskoči na glavno vsebino

Angelček Casper

Tisti, ki me nekoliko bolje poznate, že veste, da se je pred dobrim letom in pol zgodila pri meni ena zanimiva prelomnica. V moje življenje je stopilo bitjece, ki si je zaslužilo ogromno ljubezni in pozornosti, ki jo je to bitjece potrebovalo in ti s hvaležnostjo vračalo nasmeh na obraz. Posvojili smo pritlikavega ruskega hrčka. Zaradi barve in navihanosti je postal Casper (kot duhec Casper iz risanke).



Bil je resno pravi mali cartek, živahen, priden, prijazen in neverjetno simpatičen. Naj je bil še tako slab in trd dan, vedno me je na nek način potolažil, nasmejal - pravzaprav ne znam tega opisati. Bil je res bitjece, ki ti je narisalo nasmeh obraz, pa naj je bilo še tako hudo.



Pred mesecem dni... pa je zaspal. In moje srce se je zlomilo...



Za tolažbo si pravim, da upam, da smo mu res polepšali življenje, trudili smo se res po najboljših močeh. In tam kjer je... mu bo še naprej lepo. Od tam zgoraj pazi name še en angelček več.... Casper, pogrešam te!


EllaTheAngel

Komentarji

  1. Ooo, ne. :( Moje sožalje. res je hudo ko umre živalica, ki je kot član družine. Te čisto razumem, meni je tudi pred leti umrl hrček. Naj te tolaži misel, da je imel Casper najboljše skrbnike na svetu in da je pri tebi preživel čudovite trenutke. :)

    OdgovoriIzbriši
  2. Moj mi vedno pravi, da naj mislim raje na to, da smo mu polepšali to njegovo kratko življenje, ki ga je imel na voljo, saj bi v primeru, da ga ne bi posvojili (in če bi seveda zrasel), verjetno zavrgli v trgovini. In res smo se vsi trudili, da je imel nebesa na zemlji. Hvala!

    OdgovoriIzbriši
  3. Joj sožalje. :(
    Res je bil pravi mali srček. :)

    OdgovoriIzbriši
  4. ojoj:(....moje sožalje
    Naj počiva v miru**

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Pozitivne misli

EllaTheAngel

Izbira je naša: pozitivne in negativne afirmacije v našem življenju

Vsak sprehod po mestni knjižnici nam ponuja ogromno vrst knjig. Pa naj gre za ljubezenske romane, krajše novele, obvezno šolsko čtivo za domače branje, otroške lahkotne pravljice za lahko noč, leksikoni in enciklopedije, knjige o kuhi in telovadbi, pa knjige za osebno rast,... Ena najboljših pisateljic v zadnjem času je zame lahko rečem, da kar “vsemogočna” Louise L. Hay, ki zna tako pozitivno in razločno, povsem toplo vsakdanje, približati nekatere stvari svojim bralcem, da te kar potegne v branje njenih knjig. Ob vsem tem, pa imaš tako pozitivne občutke, napolni te z energijo in počutiš se enostavno dobro. Zamisliš se nad svojim življenjem, nad svojimi odločitvami, nad svojimi mislimi. Vir
Louise L. Hay je svetovna znana pisateljica in še mnogo več, ki pravi, da je afrimacija pravzaprav vse, kar izrećemo ali mislimo. In ker smo bili tekom življenja mnogokrat “priučeni” k negativnemu razmišljanju, gre večkrat za povsem negativne afirmacije oz. misli, kar pa posledično povzroča tudi ne…

Še znamo biti hvaležni?

Ko smo bili majhni, so nas starši učili, da moramo za vse, kar dobimo, reči: "Hvala." Ne spomnim pa se, da bi nas učili dejansko biti hvaležni za podarjene reči. Rekel si "hvala" in bil srečen s čokolado, liziko, keksi... Ampak, ali smo to jemali zgolj za nekaj samoumevnega ali pa smo bili za prejeto resnično hvaležni? 
Potem, ko smo odrasli, je po moje vse ostalo enako. S tem, da morda nekateri še "hvala" ne znajo več reči, ali pa morda pozabijo... Vse dokler se ne zgodi nekaj "prelomnega" v našem življenju, nekaj kar nas spremeni, ali pa sami dojamemo, da ničesar v življenju ne gre jemati za samoumevno in da smo lahko v življenju hvaležni za toliko stvari...
In naenkrat se nam zdi, da smo lahko hvaležni za vse:  za dom, kjer lahko bivamo, se družimo;za posteljo, kjer lahko zaspimo po napornem dnevu in si spočijemo; za elektriko, da lahko gledamo priljubljeno nadaljevanko, oddajo ali zvemo kaj novega; za družabno igro, ki jo igramo z družino in…